Ko je Ivan Cankar v ustih učitelja Jermana izrekel znameniti vzklik: »Za hlapca nisem rojen!«, to ni bila le dramatična replika sredi volilnega poraza. Bila je neizprosna diagnoza slovenske narodne duše. Stoletje pozneje se pogosto tolažimo z mislijo, da so ti časi minili, da smo samozavesten narod in da so besede o podložnosti le še šolska obvezna literatura. A ko se poglobimo v Cankarjeve izjave ter njegove osebne izkušnje z malim človekom, se razkrije presenetljiva in precej neudobna teza: hlapčevstvo na Slovenskem ni izginilo, temveč se je le preobleklo v sodobno pasivnost, prekarnost in tiho sprejemanje usode.
Ali smo bič zamenjali za udobje?
Cankarjevo opozorilo o hlapčevstvu se nikoli ni nanašalo zgolj na fizično pokorščino ali delo za tujega gospodarja. Šlo je za mentaliteto. V pogovorih z versko in politično oblastjo tistega časa – na primer s škofom Štadlerjem – je župnik Cankarja prepričeval, da biti »hlapec« sploh ni nič negativnega, ampak le opravljanje dela za nekoga, ki vodi posestvo. Toda Cankar je takšnemu razmišljanju ostro nasprotoval: zavračal je misel, da mora človek ves čas kazati na gospodarja in tiho prenašati svojo usodo.
Danes ne živimo več pod fevdalnim ali cesarskim pritiskom, pa vendar se zdi, da se družbeni mehanizmi niso spremenili. Vzorec, po katerem posameznik raje skloni glavo in prosi le za »grobek, v katerega se bo ulegel, da ne bo nikomur v napoto«, ostaja globoko zasidran. Sodobni hlapec ne nosi več obrabljenih cokel, ampak prekarne pogodbe, neštete delovne ure brez varnosti in tihi strah pred izpostavljanjem.
Od peric v hotelu Union do Kalandrove odsotnosti
Da bi razumeli, kako globoko se je Cankar poglobil v socialne stiske, se velja spomniti njegovih bohemskih dni v Ljubljani. Ponoči je sicer razpravljal v kavarnah in hotelu Union, a čez dan je poslušal perice in natakarice, ki so opravljale težaško delo od jutra do večera za mizerno plačilo. Ko pa se je postavil za delavce ali v drami Hlapci zapisal besede: »Gospodar se menja, bič ostaja in ostal bo na vekomaj, zakaj hrbet je ukrivljen, biča vajen!«, reakcija množice ni bila hvaležnost. V gostilni Mantova na Vrhniki so mu v glavo vrgli kozarec.
Zakaj? Ker resnica boli. Množica je raje obračunala s tistim, ki je opozoril na bič, kot pa z gospodarjem, ki ga je držal v roki.
V Cankarjevi drami je med podivjano množico in Jermana stopil kovač Kalander – proletarec, ki je pokazal svoji žuljavi roki in prevzel pobudo za boj za pravice. A kje so Kalandri danes?
- Volitve kot iluzija rešitve: Cankar je že pred stoletjem opozarjal, da same volitve ne bodo spremenile ničesar, če si bo narod še naprej lažno obetal rešitev od zunaj: »Če zvolijo cigane ali pa svetnike, moja suknja ne bo nič manj zakrpana. Narod si bo pisal sodbo sam, ne frak mu je ne bo in ne talar.«
- Poglabljanje neenakosti: Medtem ko se danes soočamo s krčenjem socialnih pravic in razgradnjo delavskih pravic, družba vse bolj sprejema miselnost, da je »pač vedno tako bilo in vedno bo«.
- Uvoz cenenosti namesto kakovosti: Cankarjev oče je propadel kot krojač, ker so ljudje začeli kupovati cenejše, a nekakovostne tovarniške obleke. Danes se podoben proces dogaja z delovno silo, kulturo in medosebnimi odnosi – vse postaja serijsko, hitro in zamenljivo.
Cankarjevo delo ostaja neizprosno ogledalo slovenske družbe. V več kot sto letih se razen tehnologije ni spremenilo skoraj nič – še vedno prepoznavamo iste karakterje, iste strahove in isto pasivnost ob zlorabah oblasti ali kapitala.
Če nas je Ivan Cankar naučil, da iz izkušnje pomanjkanja in krivic ne bi smeli čutiti nikakršne dolžnosti do tistih, ki se okoliščinam le prilagajajo ali upravičujejo bič, se moramo vprašati o lastni sedanjosti:
Če si narod sodbo res piše sam – ali v današnjem času, ko raje pogledujemo v pametne zaslone, sprejemamo prekarnost ter tiho sledimo političnim in gospodarskim usmeritvam, res nismo več hlapci, ali pa smo le postali tako udobni, da biča sploh ne občutimo več, dokler ni prepozno?
