“To pomeni, da ima vojska svojega škofa,” svari Aleš Gulič pred idejo o ustanovitvi vojaškega ordinariata. V Slovenski vojski je verska oskrba že zdaj organizirana preko vojaškega vikariata, kjer verski uslužbenci prejemajo plače na ravni majorjev ali polkovnikov. Čeprav gre za zagotavljanje ustavne pravice do verske svobode, Gulič opozarja, da se tu hitro zabriše meja med državo in cerkvijo.
Sistemski problem je v tem, da zaposlovanje duhovnikov v javnih ustanovah krši načelo ločenosti. Duhovnik, ki je na plačilni listi Ministrstva za obrambo, postane lojalen dvema gospodarjema, država pa z njegovim zaposlovanjem vzbuja vtis, da sama izvaja versko dejavnost. Gulič predlaga model, ki ga poznajo nekatere druge države: “outsourcing” oziroma najem zunanjih strokovnjakov. Verski uslužbenci bi ostali zaposleni pri svojih skupnostih, država pa bi jim le omogočila dostop do vojakov, ko je to nujno – denimo na misijah v tujini.
Zanimivo je, da država s tem privilegijem favorizira le dve “avtohtoni” skupnosti – katoliško in evangeličansko. Kaj pa muslimani ali pravoslavci v naših vrstah? Ti so pogosto odvisni od občasnih obiskov, medtem ko ima večinska cerkev v vikariatu primat. To je tipičen primer ekskluzivizma, kjer se pravice ne delijo enakopravno.
V Pomurju, kjer vojaški poklic spoštujemo, moramo razumeti, da vojak potrebuje mirno vest, a država mu je ne sme “predpisati” preko uradnikov v uniformah s križi. Verska oskrba naj ostane stvar duha, ne pa državnih činov in privilegiranih plač, ki jih financiramo vsi.
