V času, ko se Slovenija ponovno sprašuje o vlogi religije v javnem prostoru, odnosu med državo in verskimi skupnostmi ter o pomenu enakopravnosti vseh državljanov, smo se pogovarjali z Alešem Guličem – dolgoletnim politikom, publicistom in enim najprepoznavnejših zagovornikov sekularne države. Njegovi odgovori niso vedno udobni, so pa neposredni in dosledni. Dotakne se zgodovinske vloge Rimskokatoliške cerkve, financiranja verskih skupnosti, ustavne ločenosti države in religije ter vprašanja, kako v pluralni družbi ohraniti spoštovanje, pravičnost in socialni mir. Pred vami je pogovor, ki odpira več vprašanj, kot ponuja preprostih odgovorov – prav zato ga velja prebrati do konca.
V Sloveniji ima Rimskokatoliška cerkev zgodovinsko zelo posebno vlogo. Kje vi vidite njene največje pozitivne prispevke k socialnemu miru in skupnosti ljudi?
Če po pravici in premisleku povem, kaj prida pozitivnega v delu te cerkve (in drugih ravno tako) ne vidim, saj je vse odvisno od ljudi, ki jo predstavljajo. Predpostavljam lahko, da zaradi svojega nauka vsi želijo dobro, vendar njihova dejanja pogosto sporočajo nekaj drugega. Vse je odvisno od posameznikov, od tega, kako se obnašajo in koliko truda vložijo v svoje delo. Zgodovinsko gledano pa je Rimskokatoliška cerkev tukaj prisotna že od rimskih časov in je na našem ozemlju krojila usodo ljudi skozi številna obdobja. To velja tako za čas pred narodnim prebujenjem kot tudi za obdobje po njem.
Kdaj ste prvič začeli razmišljati o tem, da lahko prevelika povezanost politike in religije postane problem za pravičnost v družbi?
Vedno je slabo, kadar se povežejo denar, ideologija in država. Ko je to ponovno postalo opazno in ko se je začela obnova nekdanjih razmerij moči, sem se na to odzval.
Veliko govorite o enakopravnosti vseh verskih skupnosti. Zakaj je po vašem mnenju pomembno, da država ne ustvarja »prvorazrednih« in »drugorazrednih« religij?
V Sloveniji je to pomembno že zato, ker je tako zapisano v Ustavi Republike Slovenije. Ločenost države in verskih skupnosti pomeni tudi, da se država ne opredeljuje o tako imenovanih pravih in nepravih verah. Kar pa zadeva moj osebni pogled, gre predvsem za enakopravnost ljudi.
Ali menite, da je slovenska družba danes dovolj zrela za spoštljiv dialog med verniki, ateisti in pripadniki novih religij – brez strahu in brez sovraštva?
Ni. Morda je bilo v času romantike osamosvojitve za kratek čas res tako, vendar se je vse začelo krhati, ko so na površje prišla konkretna vprašanja in interesi. Mednje štejem različna dogovarjanja, trgovanja, povezovanja s politiko in denacionalizacijo. Ko se je vse to začelo obravnavati navijaško in ideološko, je šlo vse po zlu. Ne trdim pa, da veliko ljudi ne živi povsem normalno, brez strahu in sovraštva. To je molčeča večina, ki si želi predvsem miru.
Ste v svoji politični poti kdaj doživeli trenutek, ko ste začutili, kako močan vpliv imajo verske institucije na odločitve države?
Da, vsaj dvakrat. Prvič ob napovedi mojega imenovanja leta 2009 in drugič po petih minutah prve seje vlade februarja 2012. Naj bo jasno, da nimam v mislih zgolj Katoliške cerkve, temveč vse štiri največje in medijsko najbolj izpostavljene verske skupnosti ter tudi nekatere manjše.
Vatikan pogosto poudarja pomen tradicije in identitete narodov. Kako razumete željo Rima po ohranjanju močne vloge Rimskokatoliške cerkve v Sloveniji?
Kot povsod drugod cerkev stremi k univerzalnosti in globalni prisotnosti. Kar pa zadeva poudarjanje tradicije in identitete narodov, pri tem ni vedno tako načelna, kot se predstavlja. Pogosto podpre močnejše in vplivnejše akterje, hkrati pa si pušča priprta vrata, da se lahko sklicuje na svojo odprtost in vključujočnost.
Slovenija postaja vse bolj pluralna družba. Kako po vašem mnenju zagotoviti, da bodo tudi manjše ali nove religije obravnavane dostojanstveno in brez predsodkov?
Z doslednim spoštovanjem Ustave Republike Slovenije ter s spremembo zakonodaje, ki ureja položaj verskih skupnosti in njihov odnos do države. Obenem mora celotna družba stremeti k večji strpnosti, razumevanju in sobivanju. Pomembno vlogo pri tem imajo politika, šolstvo in mediji, v zadnjem času pa tudi družbena omrežja. Na koncu pa je vse vendarle odvisno od ljudi.
Vprašanje financiranja verskih skupnosti v Sloveniji že desetletja sproža razprave o pravičnosti, preglednosti in ustavni ločenosti države od religije. V drugem delu pogovora Aleš Gulič predstavi svoj pogled na javno financiranje cerkva, zakonodajne spremembe ter iskanje ravnovesja med versko svobodo, enakopravnostjo in odgovorno porabo javnega denarja.
V Sloveniji se pogosto odpira vprašanje financiranja verskih skupnosti iz javnih sredstev. Kako bi lahko država po vašem mnenju sistem uredila bolj pregledno, pravično in enakopravno za vse – tako za večinske kot manjše skupnosti?
Kako si to predstavljam, je natančno zapisano v predlogu zakona, ki je bil leta 2011 vložen v parlamentarno obravnavo.
Opomba urednika: kaj je pomenil predlog iz leta 2011
Ko Aleš Gulič omenja predlog zakona iz leta 2011, govori o poskusu bolj sistemske ureditve razmerja med državo in verskimi skupnostmi. Ključna vprašanja so bila: preglednost javnega financiranja, enaki pogoji za velike in manjše verske skupnosti, jasnejša ločitev verskega poslanstva od državne podpore ter uskladitev zakonodaje z ustavnim načelom, da so verske skupnosti ločene od države in med seboj enakopravne.
V javnosti se pojavljajo pobude za večjo transparentnost premoženja, financiranja in poslovanja verskih institucij, predvsem kadar prejemajo javni denar. Ali menite, da bi več odprtosti prispevalo k večjemu družbenemu miru?
Da. In ne samo takrat, kadar prejemajo sredstva iz državnega ali občinskih proračunov, ampak tudi takrat, kadar vanje prispevajo ali ne prispevajo.
Slovenija postaja vse bolj versko in kulturno raznolika družba. Kako lahko zakonodaja zagotovi, da nobena religija nima privilegiranega položaja, hkrati pa da so vse skupnosti spoštovane?
Spoštovanje si lahko verske skupnosti, tako kot vse druge skupnosti, pridobijo predvsem s svojim delovanjem, ravnanjem svojih pripadnikov in verskih uslužbencev. Država pri tem ne more zagotavljati spoštovanja, lahko pa zagotovi dosledno spoštovanje ustavnih določil in zakonov.
Del javnosti meni, da bi morala država več sredstev usmerjati neposredno v socialne programe, pomoč ljudem in lokalnim skupnostim, ne pa v institucionalne strukture. Kako vi gledate na to razmerje med socialno državo in vlogo cerkve?
Zagotovo nobena cerkev ali katerakoli druga oblika združevanja ljudi ne sme nadomestiti vloge države.
V zadnjih letih se pojavljajo poskusi modernizacije zakonodaje o verskih skupnostih, z namenom večje pravičnosti, preglednosti in zaščite sekularne države. Zakaj menite, da je ta razprava za prihodnost Slovenije pomembna?
Res je bilo nekaj takšnih poskusov, vendar so bili vedno znova blokirani. Tudi zakon iz leta 2007 ni prispeval k modernizaciji sistema, temveč je zgolj uzakonil že obstoječe stanje. Predlog Urada za verske skupnosti je zaradi razpustitve parlamenta leta 2011 obstal. Kasneje je sledil še en poskus, vendar ni bilo politične volje, kot se danes pogosto reče. Očitno je ni bilo niti v pravkar končanem mandatu.
Ali lahko po vašem mnenju bolj uravnotežen odnos države do vseh religij dolgoročno zmanjša kulturne delitve in občutek privilegiranosti ali zapostavljenosti med ljudmi?
Lahko, vendar to samo po sebi ni dovolj. Takšne spremembe se dogajajo počasi. Občutka privilegiranosti in zapostavljenosti namreč nikoli nista povsem zadovolj(e)na in vedno predstavljata dobro gorivo za politiko, politične stranke in tudi verske skupnosti.
Zagovorniki reform pogosto poudarjajo, da namen sprememb ni omejevanje vere, ampak ustvarjanje sistema, kjer imajo vsi državljani – verniki in neverniki – enak občutek pripadnosti državi. Se vam zdi to prava smer razvoja sodobne demokracije?
Seveda ne gre za omejevanje vere. Že danes ne gre za to. To zagotavlja tudi Ustava Republike Slovenije. Kakšen občutek pripadnosti državi ali verski skupnosti ima posameznik, pa je stvar posameznika. Tega ni mogoče predpisati, določiti ali uzakoniti. Pomembno pa je razumeti, da pripadnost državi in pripadnost verski skupnosti nista in ne smeta biti izključujoči ali hierarhično razvrščeni.
Bo še trajalo. Dela je še veliko.
Za epilog: Če bi danes mladim pustili eno samo misel o odnosu med vero, državo in človekom – kakšna bi bila?
Pogovarjajmo se, razumimo se, ostanimo ljudje.
Viri in povezave: razmerje med državo in verskimi skupnostmi v Sloveniji:
| Vir | Kaj ureja |
|---|---|
| Ustava Republike Slovenije | 7. člen določa ločenost države in verskih skupnosti ter njihovo enakopravnost; 41. člen varuje svobodo vesti in veroizpovedi. |
| Zakon o verski svobodi (ZVS) | Osrednji zakon: registracija verskih skupnosti, pravna osebnost, verska svoboda, duhovna oskrba in finančna pomoč. |
| Prvotna objava ZVS – Uradni list RS, št. 14/2007 | Temeljna objava Zakona o verski svobodi iz leta 2007. |
| Zadnja novela ZVS-B – Uradni list RS, št. 102/2023 | Novela iz leta 2023 je v 27. členu spremenila višino državne pomoči za prispevke verskih uslužbencev z »najmanj 48 %« na »60 %«. |
| Odločba Ustavnega sodišča RS o ZVS | Ključna odločba o ustavnosti več členov Zakona o verski svobodi, med drugim glede registracije in duhovne oskrbe. |
| Ministrstvo za kulturo – Verske skupnosti | Uradna vstopna stran za registracijo, pravno osebnost, financiranje in zakonodajo o verskih skupnostih. (Portal GOV.SI) |
| Finančna pomoč za prispevke verskih uslužbencev | Uradna stran o državni pomoči za plačilo socialnih prispevkov verskih uslužbencev in seznamu upravičenih skupnosti. (Portal GOV.SI) |
| Pristojna služba na Ministrstvu za kulturo | Služba za kulturne raznolikosti, človekove pravice in versko svobodo vodi področje verske svobode in registrov. (Portal GOV.SI) |