Marsikdo misli, da je državno plačevanje prispevkov za župnike in škofe nekaj, kar je bilo v ustavo zapisano z zlatimi črkami. Resnica je precej bolj “gostilniška”, kot pravi Aleš Gulič. Vse se je začelo v zgodnjih devetdesetih, ko so se snovalci nove države pogovarjali o denacionalizaciji. Takrat je padla obljuba: dokler država cerkvi ne vrne vseh gozdov, posestev in gradov, bo v zameno plačevala socialne prispevke uslužbencem. Potem ko bo premoženje vrnjeno, pa naj bi cerkev postala finančno samostojna.
Premoženje je bilo v veliki meri vrnjeno. Pohorski gozdovi so spet v rokah cerkvenih institucij, gradovi so dobili nove-stare lastnike, država pa še kar naprej plačuje. Kot pravi Gulič, se je na tisto obljubo o prenehanju financiranja preprosto “pozabilo”. Janez Drnovšek, ki je takrat vodil vlado, je imel druge prioritete, cerkev pa se seveda ni branila obojega – tako vrnjenih nepremičnin kot državnih “alimentov”.
Sistemsko gledano smo danes v situaciji, ko imamo ločitev cerkve od države le na papirju, v praksi pa država skozi te transferje nenehno vzdržuje versko infrastrukturo. To ni vprašanje vere, ampak vprašanje transparentnosti. Če so verske skupnosti danes močni lastniki gozdov in podjetij, zakaj še vedno potrebujejo socialne prispevke iz proračuna, ki ga polnimo vsi?.
V Panonski nižini vemo, da se dolgovi vračajo, a se tudi obljube spoštujejo. Če je bil dogovor iz leta 1992 začasen, je po tridesetih letih čas za razmislek. Ločitev države in verskih skupnosti ne sme biti le ustavna floskula, ampak jasna finančna meja. Le tako bomo dosegli stanje, kjer država ne bo varuh “svetega”, ampak servis vseh državljanov, ne glede na to, ali molijo v cerkvi ali pa svojo duhovnost iščejo v naravi.
