V Pomurju smo ljudje praktični. Ko sosedu pomagamo pri mlatvi, vemo, zakaj smo tam in kakšno plačilo pričakujemo. Ko pa pride do državnega denarja za verske skupnosti, stvari postanejo meglene. Trenutno država deli milijone na podlagi “bonov” za vsakih tisoč vernikov, pri čemer se opira na podatke iz popisa prebivalstva leta 2002. Ste se kdaj vprašali, zakaj vaša soseda, ki v cerkev ne stopi že desetletja, še vedno “šteje” v kvoto, ki verskim institucijam prinaša državne milijone?
Aleš Gulič, nekdanji direktor urada za verske skupnosti, je že leta 2011 predlagal rešitev, ki bi to zmedo končala: model odstopa dohodnine. Ideja je preprosta in globoko demokratična. Vsak državljan bi imel možnost, da svoj odstotek dohodnine nameni tisti skupnosti, ki ji dejansko pripada ali jo podpira – pa naj bo to katoliška, evangeličanska, muslimanska ali morda mačje zavetišče. Tista famozna “proračunska tortica” bi se tako razdelila pošteno, glede na dejansko voljo ljudi, ne pa po avtomatizmu, ki favorizira največje institucije.
Sistemska težava je v tem, da se država danes ne sprašuje več o veri pri popisu, zato so vsi izračuni “na počez”. Verske skupnosti so v Sloveniji med seboj močno neenake; medtem ko nekatere prejemajo levji delež, se manjše skupine, ki so v Pomurju del naše tradicije, borijo za preživetje. Takšen “inkluzivni” model bi prisilil verske voditelje, da se bolj potrudijo za svoje vernike, država pa bi prenehala biti tista, ki arbitrarno določa, kdo je vreden podpore in kdo ne.
V našem koncu, kjer katoliki in protestanti že stoletja živimo z ramo ob rami, razumemo pomen poštenega računa. Čas je, da tudi država preneha igrati vlogo tihega financerja ločitve in vernikom vrne moč odločanja. Naj bo podpora vprašanje osebne vesti, ne pa birokratskega pavšala.
