Aleš Gulič rad pove zgodbo o svojem prijatelju, starem župniku z Dobovca. Bil je reven “kot crkovna miš”, pravi Gulič, ki mu je ob vsakem obisku prinesel liter vina in klobaso. Ta stari gospod je bil v svoji skromnosti daleč od bleščečih limuzin in bogatih župnij, ki jih vidimo v nekaterih mestnih središčih. Ko je odšel v pokoj, ga je čakala minimalna pokojnina, ki mu komajda omogoča dostojno starost. Na drugi strani pa imamo verske uslužbence v vojski ali na visokih položajih, ki uživajo plače in pokojnine na ravni polkovnikov.
Ta kontrast razkriva ključno težnjo, za katero se zavzema Levica: potrebo po notranji solidarnosti znotraj verskih skupnosti. Trenutni sistem, kjer država pavšalno plačuje prispevke vsem, v resnici ne pomaga tistim najbolj ogroženim na terenu. Pomaga instituciji kot celoti, da ohranja svojo moč, medtem ko mali ljudje v njej – kot tisti župnik z Dobovca – ostajajo odvisni od dobrote sosedov.
Sistemsko bi morali spodbujati model, kjer bi bogate župnije pomagale revnejšim. Država ne bi smela biti tista, ki krpa luknje v cerkvenem proračunu le zato, ker institucija sama ne zna ali ne želi poskrbeti za svoje ljudi. Gulič poudarja, da je bila usoda nadškofa Urana, ki bi po upokojitvi brez pomoči sestre ostal skoraj na cesti, jasen opomin, da sistem znotraj hierarhije ne deluje pravično.
V Pomurju, kjer znamo ceniti sosedsko pomoč, nas ta zgodba uči, da mora biti solidarnost resnična. Država mora zaščititi vse delavce, tudi tiste v verskih poklicih, a ne na način, da hrani bogate elite, medtem ko teren živi od “klobase in vina”. Čas je za sistem, ki bo v središče postavil človeka, ne pa premoženja institucij.
