Na Hrvaškem se danes dogaja nekaj, kar bi nas moralo resno skrbeti. Otroci imajo versko vzgojo sredi šolskega urnika, tisti, ki je ne obiskujejo, pa so stigmatizirani, odrinjeni v kot ali na hodnike. Aleš Gulič opozarja, da je to prva stvar, na katero bo rimokatoliška cerkev pritisnila v prihodnje – vstop v javno šolstvo pod krinko “evangelizacije mladih”. Ker vernikov v cerkvah zmanjkuje, institucija zdaj išče poti, da bi prišla k otrokom tja, kjer so ujeti v sistem.
Javna šola mora biti nevtralen prostor znanja. To ne pomeni, da smo proti veri, ampak da spoštujemo ustavno svobodo vesti vsakega posameznika. Če bi v šole spustili eno vero, bi morali po načelu enakopravnosti spustiti vseh 70 ali več registriranih skupnosti. Si predstavljate kaos na urnikih, če bi vsaka ločina zahtevala svoj kotiček v javni zgradbi?. Gulič je neizprosen: šolski prostor moramo ubraniti pred indoktrinacijo.
Sistemska težava je v tem, da cerkev na šolo gleda kot na polje za vzgojo prihodnjih “plačnikov” prispevkov. Država se v otrokovo vzgojo vključi pozno, cerkev pa želi dojenčke krstiti in jih nato skozi sakramente voditi vse življenje. V Panonski nižini, kjer živimo ljudje različnih nazorov, je ključno, da šola ostane prostor, kjer se otroci učijo kritičnega mišljenja, verska vzgoja pa naj ostane v domeni družine in verskih objektov.
Spomnimo se Guličevih besed iz Kazahstana: “Toleranca je napor“. Ta napor zahteva, da drug drugemu pustimo mir v javnih institucijah. Naj bodo naše šole kraji, kjer se otroci povezujejo prek znanja in športa, svoja globoka prepričanja pa gojijo tam, kjer se ne ustvarjajo razlike med “našimi” in “drugimi”.
