V javnosti pogosto slišimo, da je »cerkev v socializmu trpela«, a Aleš Gulič opozarja na podrobnost, ki jo marsikdo rad presliši. Državno sofinanciranje socialnih prispevkov za duhovnike se ni začelo z osamosvojitvijo, ampak že leta 1974. Takrat je država plačevala prispevke tistim duhovnikom, ki so bili člani duhovniškega društva in so sodelovali v Socialistični zvezi. Rekli so jim »rdeči škofje« ali »aktiv rdečih čekov«, njihov vpliv pa je bil vse prej kot zanemarljiv.
Gulič s tem razbija mit, da gre pri financiranju verskih uslužbencev za kakšno novo ustavno pridobitev. Gre za dolgotrajen družben dogovor, ki pa je danes postal netransparenten. V času socializma je bila stvar jasna: kdor sodeluje, dobi podporo. Danes pa država pavšalno deli denar na podlagi številk iz leta 2002, ne da bi se vprašala, ali ti transferji sploh dosegajo tiste, ki pomoč potrebujejo, ali pa le krepijo moč institucije.
Sistemsko gledano so Lesjak in Lekić ugotovili, da je slovenska država po letu 1991 preprosto nadaljevala prakse iz prejšnjega sistema, namesto da bi oblikovala novo, jasno strategijo. Ta pragmatizem je pripeljal do tega, da se danes nihče ne upa dotakniti vprašanja financiranja, ker bi to »politično bolelo«. Rezultat? Država plačuje »alimente« za ločitev, cerkev pa uživa prednosti obeh sistemov – tako vrnjeno premoženje kot državne subvencije.
Ker imamo dolg zgodovinski spomin, vemo, da nič ni zastonj. Razmislek o »rdečih škofih« nas uči, da so bili odnosi med državo in vero vedno stvar politične kupčije. Čas je, da te kupčije nadomestimo z jasnim zakonom, ki bo financiranje vezal na dejansko voljo državljanov, ne pa na preživete dogovore iz nekih drugih časov.
