V našem Prekmurju ločnica med »nami« in »vami« nikoli ni bila tako ostra, kot bi si morda želeli snovalci kulturnih bojev v prestolnici. Aleš Gulič se rad spominja svojih stikov s protestanti in ugotavlja, da je prav prekmurski model tisti, ki najbolje ponazarja ustavno načelo enakopravnosti. Ko so bile v preteklosti cerkve oddaljene, so se verski obredi včasih organizirali kar v šolskih prostorih po pouku, kar je zahtevalo visoko stopnjo medsosedskega zaupanja in prilagajanja.
Vendar pa Gulič opozarja, da to sožitje ne sme biti samoumevno. Sistemsko se je država skozi desetletja raje naslanjala na ekskluzivizem, kjer je favorizirala le dve »avtohtoni« skupnosti – katoliško in evangeličansko. To se še posebej odraža v vojski, kjer imata le ti dve cerkvi zaposlene svoje uslužbence, medtem ko so druge skupnosti, kljub svoji prisotnosti v regiji, potisnjene na rob.
Strokovni zapisi Gregorja Lesjaka in Davorja Lekića poudarjajo, da bi morala država gojiti inkluzivizem – model, kjer verske skupnosti niso privilegirane ločine, ampak del civilne družbe. V Pomurju, kjer katoliki in protestanti že stoletja delimo isto usodo, vemo, da je mir mogoč le, če noben sosed ne čuti, da je država do njega bolj mačehovska kot do drugega.
Naš razmislek ob kavi naj bo usmerjen v prihodnost: kako ohraniti to prekmursko toleranco, ne da bi ob tem zaprli vrata tistim, ki verujejo drugače ali sploh ne? Svoboda vesti je univerzalna pravica in v panonskem pesku mora ostati prostor za vse, ne glede na to, kateri zvonik opazujejo z domačega praga.
