Najdražja energija ni tista, ki jo plačamo na položnici. Najdražja je tista, ki si je ne moremo privoščiti. V Pomurju je to realnost, ki jo marsikdo pozna iz prve roke: radiator je prižgan le v eni sobi, vrata med prostori ostajajo zaprta, zvečer se obleče še en pulover, odločitev za nova okna pa se prestavi za “boljše čase”, ki pogosto ne pridejo. To ni zgodba o razkošju. To je zgodba o osnovnem občutku varnosti.
Ko govorimo o energetski revščini, govorimo o gospodinjstvih, ki si težko zagotovijo dovolj toplote, tople vode, razsvetljave in drugih osnovnih energetskih potreb. Podatki, ki jih objavlja Statistični urad Republike Slovenije, kažejo, da je bilo lani v državi energetsko revnih približno 59.000 gospodinjstev, v njih pa je živelo okoli 100.000 ljudi. To ni več obrobna težava, ampak eno večjih socialnih vprašanj sodobne Slovenije.
Če kje v Sloveniji ta težava dobi posebno težo, je to prav Pomurje. Regija ima po zadnjih uradnih podatkih najnižji neto razpoložljivi dohodek na prebivalca v državi, 15.448 evrov letno, najnižjo stopnjo delovne aktivnosti, povprečna neto plača pa je za 121 evrov nižja od slovenskega povprečja. Hkrati je prebivalstvo tukaj najstarejše med vsemi regijami: povprečna starost znaša 46,9 leta, delež prebivalcev, starih 65 let ali več, pa 25,5 odstotka. To niso suhe številke. To je kombinacija, ki pomeni več ljudi z nizkimi prihodki, več enočlanskih gospodinjstev in več starejših hiš, ki jih je težko in drago ogrevati. Pomemben podatek je tudi ta, da je v regiji velik delež gospodinjstev z vlažnimi stenami, puščajočo streho ali trhlimi okenskimi okvirji, takšnih je 27 odstotkov. Stanovanja so poleg tega v povprečju največja med vsemi regijami, 89 kvadratnih metrov, kar pomeni tudi več površine za ogrevanje.
Zato v Pomurju energetska revščina ni enaka od občine do občine, ampak je izrazito neenakomerno razporejena. V zaključkih analitičnega poročila projekta I-PRODER je zapisano, da med občinami nastajajo zelo velike razlike: v Hodoš je bilo po lastnih izračunih projekta energetsko revnih 27,27 odstotka gospodinjstev, v Velika Polana pa 2,01 odstotka. Skupno kar 18 od 27 pomurskih občin presega državno povprečje, v 12 občinah pa je stopnja energetske revščine višja od 10 odstotkov. Posebej izstopajo še Cankova in Črenšovci. To pomeni nekaj zelo preprostega: v prevelikem delu regije položnica ni več le strošek, ampak tveganje.
Da je problem tudi tehničen, ne le socialen, kažejo lokalni energetski dokumenti. V mestni občini Murska Sobota med kurilnimi napravami še vedno pomemben delež predstavljata ekstra lahko kurilno olje in zemeljski plin, povprečna starost kurilnih naprav pa je 19 let. To je dober lokalni opomnik, da je velik del stanovanjskega fonda še vedno vezan na stare ogrevalne sisteme, ki so dražji, manj učinkoviti in pogosto tudi bolj okoljsko obremenjujoči.
Tu pa se začne zgodba, ki jo večji mediji navadno spregledajo. V ozadju namreč zadnja leta ni bilo malo dela. Projekt EnerTy je med decembrom 2023 in novembrom 2025 zbiral podatke, ozaveščal odločevalce in iskal rešitve za preprečevanje in odpravo energetske revščine v čezmejnem prostoru; na projektnem območju je kot okvirna ocena omenjenih okoli 13 odstotkov gospodinjstev, ki se srečujejo z energetsko revščino. Za njim je med aprilom 2024 in marcem 2026 tekel še projekt I-PRODER, pri katerem je sodelovala tudi Lokalna energetska agencija za Pomurje. Projekt ni bil namenjen lepim brošuram, ampak precej prizemljenim opravilom: zbiranju podatkov s terena, primerjavi politik, pripravi akcijskega načrta, določitvi odgovornih deležnikov in preizkusu modela tehnične pomoči, po katerem naj bi občine lažje prepoznale ranljive skupine, izbrale ukrepe in poiskale vire financiranja. Z drugimi besedami: nekdo je končno sedel za mizo in začel zlagati koščke, ki jih je regija dolgo reševala vsak zase.
Najbolj oprijemljiva novica za gospodinjstva pa je prišla letos spomladi. Od 19. marca 2026 je odprt javni poziv ZER VZHOD 2026, ki ga je objavil Eko sklad. Namenjen je energetsko revnim gospodinjstvom na območju vzhodne Slovenije, torej tudi Pomurju. Poziv omogoča subvencijo do 100 odstotkov upravičenih stroškov, vendar največ do 18.000 evrov z DDV, in sicer za ukrepe, kot so toplotna izolacija strehe, sten ali tal, menjava oken in vrat, vgradnja sistema za pripravo tople vode, lokalno prezračevanje z vračanjem toplote ter zamenjava stare kurilne naprave z novo na lesno biomaso. Namen poziva ni samo nižja poraba energije, temveč tudi boljši življenjski pogoji, boljše zdravje članov gospodinjstva in čistejši zrak.
To je tisti del zgodbe, ki bi moral zanimati vsak dom v regiji: pomoč ni več samo moralna ali simbolna, ampak je lahko zelo konkretna. Če je hiša slabo izolirana, če okna puščajo, če se toplota izgublja skozi strop ali če je kurilna naprava stara in potratna, je to lahko razlika med tem, ali bomo zimo preživeli v skrbi ali nekoliko mirneje. Pri tem ni odveč povedati tudi nekaj zelo praktičnega.
- Najprej preverite upravičenost do poziva ZER VZHOD 2026. Za pomurska gospodinjstva je trenutno to najbolj neposredna možnost pomoči, saj omogoča do 100-odstotno sofinanciranje ukrepov za znižanje porabe energije, največ do 18.000 evrov.
- Ne odločajte se na pamet, ampak se posvetujte. Mreža ENSVET nudi brezplačno, neodvisno energetsko svetovanje; po podatkih sklada v 59 pisarnah deluje 51 usposobljenih svetovalcev. Svetovalna pisarna je tudi v Murska Sobota na Zvezni ulici 10, pomoč pa je dosegljiva tudi na brezplačni številki 080 16 69.
- Če razmišljate o obnovljivih virih energije, izkoristite brezplačno svetovanje storitve Točka OVE. To storitev vodi Borzen, namenjena pa je neodvisnemu svetovanju o naložbah v obnovljive vire energije; dosegljiva je tudi po telefonu 080 80 30.
- Vloge ne rešujte sami, če vas birokracija odbija. Projekti v regiji so prav zato poudarjali povezovanje občin, stroke in terena. Smiselno je, da se človek po pomoč obrne na občino, center za socialno delo, humanitarne organizacije ali lokalne svetovalce, še posebej če potrebuje pomoč pri zbiranju prilog, računov, fotografij stanja ali pri izbiri pravega ukrepa.
In kaj sledi? Tukaj se zgodba iz lokalne stiske počasi spreminja v razvojno vprašanje. Vlada se je 9. aprila 2026 seznanila z osnutkom Socialnega načrta za podnebje za obdobje 2026–2032, ki po zdajšnjem okviru odpira dostop do skoraj 480 milijonov evrov sredstev za pomoč najranljivejšim. Že ob začetku javne obravnave je bilo pojasnjeno, da je približno 350 milijonov evrov predvidenih iz evropskega Socialnega sklada za podnebje, načrt pa predvideva ukrepe za energetsko in prevozno revna gospodinjstva, med drugim prenovo stavb, subvencije in vavčerje. Ob tem državni prostorski dokumenti že leta opozarjajo, da so največji geotermalni potenciali prav na severovzhodu Slovenije, torej tudi v Pomurju. Če to prevedemo v navaden jezik: regija nima le problema, ampak tudi del rešitve v lastnih rokah.
Zato je prava vrednost te zgodbe drugje, kot se zdi na prvi pogled. Ne gre samo za to, da bo nekdo zamenjal peč, dobil nova okna ali bolje izoliral podstrešje. Gre za vprašanje, ali lahko Pomurje postane ena prvih slovenskih regij, kjer bo zeleni prehod res pomenil tudi nižji račun in ne le nove obveznosti. Na podlagi že opravljenega terenskega dela, odprtega razpisa za vzhodno Slovenijo in priprave širšega državnega socialnega načrta je takšen razplet mogoč, vendar le, če bodo ukrepi prišli do ljudi dovolj hitro, dovolj preprosto in dovolj ciljno. To je sklep, ki ga lahko razumemo iz smeri, v katero gredo zdaj projekti in politika.
Ker največje zgodbe včasih niso tiste, pri katerih nekdo prereže trak. Včasih so to zgodbe, pri katerih nekdo po dolgem času prvič normalno ogreje vse sobe v hiši. In če bo Pomurje v naslednjih letih znalo povezati socialo, energetiko, občine in zdravo pamet, potem bo ta tiha zgodba morda res ena najpomembnejših, ki jih bo regija napisala v tem desetletju.