Kako lahko Pomurje postane središče sodobne dolgotrajne oskrbe in medgeneracijskega bivanja v Sloveniji
Staranje prebivalstva v Sloveniji ni več oddaljena projekcija, ampak sedanjost. Delež prebivalcev, starih 65 let ali več, je sredi leta 2024 dosegel 22,0 odstotka, v Pomurju pa 25,5 odstotka, kar je največ med vsemi statističnimi regijami. Evropske projekcije obenem kažejo, da naj bi se slovenski količnik starostne odvisnosti do leta 2050 povzpel na 58,5, kar pomeni bistveno več starejših glede na delovno aktivno populacijo. Ko se tej sliki pridružijo še čakalni seznami za institucionalno oskrbo, postane jasno, da vprašanje novih domov za starejše, varovanih stanovanj in skupnostnih oblik bivanja ni nišna tema, temveč eno osrednjih socialnih vprašanj prihodnjega desetletja.
V tem okviru Pomurje ni zgolj “oddaljena ravnina” na severovzhodu države. Prav nasprotno: zaradi svoje demografske slike, prostorske odprtosti, mirnejšega ritma življenja, zdraviliške tradicije, dostopnejših nepremičninskih cen in čezmejne lege se kaže kot ena najbolj logičnih slovenskih regij za razvoj nove generacije bivalnih okolij za starost. To ne pomeni, da je regija brez težav. Pomeni pa, da ima ravno tiste lastnosti, zaradi katerih lahko postane prostor, kjer se bodo preizkušali najbolj smiselni modeli dolgoročne oskrbe za domače prebivalstvo, pa tudi za del širšega srednjeevropskega prostora.
Demografija kot priložnost
Pomurje je najstarejša regija v Sloveniji, kar pomeni, da se bodo potrebe po oskrbi tukaj pojavile najprej. Prav zato lahko regija postane laboratorij prihodnjih rešitev za starajočo se družbo.
Slovenija vstopa v desetletje dolgožive družbe
Potreba po novih kapacitetah ni ideološka, ampak matematična. Na vladni ravni je dolgotrajna oskrba zastavljena tako, da krepi storitve v skupnosti, hkrati pa želi ljudem, ki potrebujejo institucionalno varstvo, zagotoviti finančno in stvarno dosegljivost. Pravice do oskrbe na domu, e-oskrbe in storitev za ohranjanje samostojnosti so začele veljati leta 2025, pravica do oskrbe v instituciji pa decembra istega leta. To pomeni, da se je slovenski sistem pravkar začel resno preoblikovati in da bodo zmogljivosti, ki bodo nastajale v naslednjih letih, oblikovale podobo oskrbe za več desetletij.
Hkrati se stiska v obstoječem sistemu vidi že danes. Skupnost socialnih zavodov Slovenije je v poročilu v začetku maja 2026 beležila več kot 20 tisoč prosilcev, ki so želeli takojšnjo namestitev, in le 17 prostih mest. Isto poročilo obenem opozarja, da številk ni mogoče brati poenostavljeno, saj lahko isti človek odda več prošenj, prosta mesta pa po tipu oskrbe niso nujno primerna za vsakega prosilca. A prav v tem je bistvo: težava ni le pomanjkanje ležišč, temveč neujemanje med strukturo potreb, lokacijo storitev in dejanskimi možnostmi bivanja. Zato Slovenija ne potrebuje samo več “domov”, ampak več različnih oblik starosti prijaznega bivanja.
Pomurje je za tak razmislek pomembno že zato, ker v njem prihodnost prihaja nekoliko prej kot drugod. Regija ima najvišjo povprečno starost v državi, najnižji delež otrok in najvišji indeks staranja. Če lahko nova oskrbovalna arhitektura deluje tam, kjer je staranje prebivalstva najizrazitejše, potem lahko deluje tudi drugod. Pomurje je zato nekakšen zgodnji laboratorij slovenske dolgožive družbe.
Zakaj je prav Pomurje drugačno
Posebnost Pomurja ni samo v starosti prebivalstva, ampak v prepletu socialnih in razvojnih okoliščin. Statistični podatki kažejo, da ima regija najnižjo stopnjo delovne aktivnosti med vsemi slovenskimi regijami, nižjo povprečno neto plačo od državnega povprečja in nižji BDP na prebivalca. To je na prvi pogled razvojna slabost. A prav v tem tiči pomemben preobrat: sektor dolgotrajne oskrbe lahko v takem okolju pomeni nova, stabilna in lokalno vezana delovna mesta, ki jih ni mogoče preprosto preseliti drugam. Če je industrija pogosto mobilna, je oskrba po definiciji lokalna.
Pomurski regionalni razvojni program je zato pomenljivo jasen: med endogene potenciale regije izrecno uvršča zdraviliške, zdravstvene in socialne storitve ter pridelavo in predelavo zdrave hrane. Na drugem mestu program predvideva tudi konkretno krepitev dolgotrajne oskrbe, dodatne kapacitete, dnevne in medgeneracijske centre ter boljšo podporo starejšim na domu. To je pomembno, ker kaže, da ideja o razvoju oskrbovalnih projektov v Pomurju ni le zasebna investitorska domislica, temveč se ujema z regionalnim razvojnim pogledom.
K temu je treba dodati še zdravstveno hrbtenico regije. Murska Sobota ima osrednjo bolnišnico severovzhodne Slovenije, v mestu deluje tudi zdravstveni dom, kar pomeni, da regija že ima jedro, okoli katerega se lahko razvijajo bolj razpršene oblike oskrbe v okoliških občinah. Za domove za starejše ni vseeno, ali nastajajo v prostoru brez zdravstvene podpore ali v regiji, kjer obstaja vsaj osnovno omrežje za navezavo na zdravstveni sistem.
Pomurje je torej drugačno zato, ker v njem družbena potreba in razvojna priložnost nista v nasprotju. V regiji, kjer so socialna vprašanja bolj vidna, lahko prav oskrba in starosti prijazno bivanje postaneta eden od najbolj smiselnih razvojnih motorjev. To je socialna ekonomija v najbolj oprijemljivi obliki: investicija, ki hkrati rešuje stisko, ustvarja delo in gradi novo infrastrukturo skupnosti.
Pokrajina, ki je naravno prijazna starosti
Če obstaja slovenska pokrajina, ki starosti že v svoji geografiji govori prijaznejši jezik, je to širši prostor Prekmurje in Pomurja. Ravninski teren, manj strmih urbanih preprek, počasnejši prometni tokovi, več odprtega prostora in razmeroma nizka gostota poselitve so dejavniki, ki jih starejši ljudje zelo konkretno občutijo v vsakdanjem življenju. To niso romantične razglednice, ampak vprašanja hoje, dostopnosti, orientacije in varnosti. Ko Svetovna zdravstvena organizacija opozarja, da kakovost bivanja starejših določa tudi bližina skupnostnih in socialnih storitev ter arhitektura brez nepotrebnih gibalnih ovir, v bistvu opisuje prednosti, ki jih lahko Pomurje s premišljenim načrtovanjem še okrepi.
Pomurje ima poleg tega nekaj, česar ni mogoče umetno izdelati: zdraviliško identiteto. Slovenska turistična organizacija izpostavlja, da so v regiji tri edinstvene vrste termalnih voda, več kot 600 kilometrov označenih kolesarskih poti in močna ponudba počasnega, butičnega turizma. UNESCO pa območje Mura opisuje kot največji ohranjeni kompleks poplavnih ravnic v Sloveniji. Za bivalna okolja starejših to pomeni nekaj zelo pomembnega: regija ne ponuja le nastanitve, temveč tudi prostor za rehabilitacijo, gibanje, terapevtski stik z naravo in obiskovalcem prijazno druženje.
Idealni pogoji za kakovostno staranje
Ravninski teren, mirno okolje, dostopnost storitev in stik z naravo ustvarjajo pogoje, ki so za starejše ključni. Pomurje ponuja bolj humano, dostopno in zdravo življenjsko okolje kot urbana središča.
Pomembna je tudi dostopnost. Štiripasovna avtocesta A5 povezuje Maribor in Pince ter Pomurje navezuje na slovensko avtocestno omrežje in mednarodni promet proti Madžarski. To pomeni, da regija ni izolirana, ampak vključena v širši prometni tok severovzhoda. Za družine, ki razmišljajo o namestitvi staršev, so prav časovna dostopnost, možnost rednih obiskov in enostavna logistika med najbolj praktičnimi merili izbire. Mir in odmaknjenost sta dragocena samo, če ne pomenita odrezanosti.
Posebno težo ima v tej enačbi še nepremičninski vidik. Po podatkih Geodetske uprave je bila mediana cene rabljenega stanovanja v Prekmurju leta 2025 1.820 evrov na kvadratni meter, medtem ko je slovensko povprečje znašalo 3.200 evrov, v Ljubljani pa 5.050 evrov. Mediana cene hiše je bila v Prekmurju 95 tisoč evrov, na ravni države 182 tisoč. To ne pomeni, da je dobra oskrba avtomatično poceni. Pomeni pa, da so začetni prostorski stroški v regiji bistveno ugodnejši, kar odpira več možnosti za kakovostno gradnjo, več skupnih prostorov in zmernejše končne cene za uporabnike.
Od klasičnega doma do medgeneracijskega naselja
Največja napaka pri razmišljanju o prihodnosti starosti bi bila, če bi v Pomurju gradili samo več istih institucij, kot jih že poznamo. Državna strategija deinstitucionalizacije je pri tem zelo jasna: deinstitucionalizacija ni zgolj zapiranje ustanov, temveč razvoj skupnostnih služb, podpora po meri človeka in preobrazba institucij v mrežo storitev v skupnosti. Strategija posebej poudarja tudi ločevanje storitev od stanovanjske oskrbe ter razvoj manjših stanovanjskih skupin do največ šest oseb. Tudi vladna stran pri dolgotrajni oskrbi govori o krepitvi mreže storitev v skupnosti, da bi ljudje čim dlje ostali v domačem okolju, kadar je to mogoče.
Prav tu je zanimiv naš koncept “DSO Pannonia“. Ne predvideva zgolj klasičnega doma, temveč fazno nastajajoče medgeneracijsko naselje s samostojnimi bivalnimi enotami, skupnimi programskimi prostori, kuhinjo, storitvenimi lokali, dnevno oskrbo, podporo za bivanje na domu ter močnim poudarkom na energetski samooskrbi. Poudariti je treba , da gre za idejno-investicijski koncept, ne za že potrjeno realizacijo. Toda v vsebinskem smislu je zanimiv prav zato, ker povezuje več sodobnih smeri: manjše enote namesto anonimnih hodnikov, skupne prostore namesto izolacije, kombinacijo institucionaliziranih in deinstitucionaliziranih oblik ter možnost, da starost ni odrezana od vsakdanjega življenja kraja.
Takšne ideje v Evropi niso eksotika. Nizozemski primer Humanitas v Deventerju je postal znan po sobivanju starejših in mlajših, model Hogeweyk pa kaže, da je mogoče oskrbo za ljudi z demenco organizirati v okolju, ki je bolj podobno soseski kot klasični ustanovi. Tudi tam sporočilo ni, da profesionalna oskrba ni potrebna, temveč da lahko arhitektura, skupnost in program življenja odločilno vplivajo na dostojanstvo, samostojnost in občutek normalnosti. Pomurje ima zaradi prostora, nižjih zemljiških pritiskov in mirnejšega okolja dobre pogoje, da takšne modele prevede v svoj, lokalno prilagojen jezik.
To pa ne pomeni, da bi moral izginiti klasični dom za starejše. Nasprotno: institucionalna oskrba bo pri delu prebivalstva še dolgo nujna. Realna prihodnost je hibridna. Regija potrebuje manjše enote za samostojnejše starejše, varovana stanovanja, dnevne centre, programe začasnih namestitev, enote za demenco, paliativno podporo in seveda tudi dobro organizirano institucionalno oskrbo za najzahtevnejše primere. Prava priložnost Pomurja je v tem, da lahko ta mozaik gradi celovito, ne po kosih.
Investicija z družbenim učinkom
Gradnja domov za starejše v Pomurju ni le nepremičninski projekt, temveč dolgoročna družbena investicija. Ustvarja delovna mesta, rešuje socialni problem in omogoča trajnostni razvoj regije.
Ekonomija, kadri in realne omejitve
V prid Pomurju govori tudi zelena računica. Regionalni razvojni program ugotavlja velik potencial sonca, biomase in geotermalne energije, pri čemer se geotermija v regiji že uporablja neposredno za toploto, program pa omenja tudi razmeroma dobro optično omrežje. V prevodu za domove za starejše to pomeni zelo konkretno: energetsko učinkovita gradnja, pametni sistemi nadzora, e-oskrba in telemedicinska podpora imajo v Pomurju realno razvojno osnovo. Če je energija pri velikih oskrbovalnih objektih eden ključnih dolgoročnih stroškov, potem je regija, ki lahko gradi na kombinaciji obnovljivih virov in digitalne podpore, v opazni konkurenčni prednosti.
A najtežji del enačbe niso zidovi, temveč ljudje. Skupno slovensko-avstrijsko poročilo o deficitarnih poklicih opozarja na veliko pomanjkanje negovalcev in drugega zdravstvenega osebja v obeh državah. Pomurski razvojni program pa dodatno navaja, da ima regija manj zdravnikov in medicinskih sester na 100 tisoč prebivalcev od državnega povprečja. Vsak resen projekt v tej panogi bo zato moral poleg gradbene parcele načrtovati še kadrovski ekosistem: izobraževanje, stanovanja za zaposlene, boljše delovne pogoje, močno lokalno vodstvo, sodelovanje s šolami in pametno razporeditev dela. Brez tega bo še tako lepa arhitektura ostala samo kulisa.
Pomurje ima tudi prostorske in podnebne omejitve, ki jih ni mogoče spregledati. Uprava za zaščito in reševanje opozarja, da je polovica lokalnih skupnosti v Pomurju ocenjena z najvišjo stopnjo ogroženosti zaradi poplav. To pomeni, da bo morala vsakršna nova gradnja za starejše vključevati izbiro varnih lokacij, dvignjene kote pritličij, zadrževanje meteornih vod, senčenje, hlajenje in krajinsko zasnovo, ki zmanjšuje posledice vročine in vode. Prav starostna infrastruktura mora biti v tem smislu boljša od povprečne, ne slabša.
Pomembna omejitev je tudi nevarnost, da bi projekti postali prostorsko lepi, a družbeno prazni. Dom za starejše, pa četudi sodoben, ni uspešen, če nima stika z lokalno trgovino, kulturo, prostovoljstvom, društvi, šolami in vsakdanjim življenjem skupnosti. Zato je v konceptih, kot je DSO Pannonia, prav medgeneracijski element najdragocenejši: ne kot marketinški okrasek, temveč kot opomnik, da je treba starost umeščati v življenje, ne na njegov rob.
Prihodnost, ki jo bo odločila sposobnost sodelovanja
Najbolj realističen optimizem za Pomurje ne izhaja iz enega velikega megalomanskega projekta, temveč iz mreže manjših, povezanih rešitev. Regionalni razvojni program predvideva dodatne kapacitete pri izvajalcih dolgotrajne oskrbe, razvoj dnevnih in medgeneracijskih centrov za starejše, več objektov z varovanimi stanovanji, podporo starejšim na domu in celo vzpostavitev pomurskega centra za paliativno oskrbo. To je prava smer: ne ena sama točka, kamor “odlagamo starost”, ampak regionalni sistem, v katerem se prepletajo bivanje, oskrba, preventiva, rehabilitacija, druženje in delo.
Če bo Pomurje znalo povezati občine, državo, zdravstvene izvajalce, socialne zavode, investitorje in lokalno skupnost, lahko postane eden najzanimivejših slovenskih odgovorov na staranje družbe. Ne zato, ker bi bilo vse že rešeno, ampak zato, ker so tu na istem mestu združeni demografska nuja, nižji začetni prostorski stroški, zdraviliška kultura, dobra prometna navezava, naravna umirjenost in razvojna potreba regije po novih kakovostnih delovnih mestih. V takem prostoru je mogoče graditi domove za starejše, ki ne bodo zgolj varni, temveč tudi lepi, vključujoči in življenjski.
Za naš Panonski glas je zato morda najpomembnejše prav naslednje sporočilo: Pomurje ni idealno zato, ker bi bilo popolno. Idealno je zato, ker v njem prihodnost staranja postane vidna prej in bolj jasno kakor marsikje drugje. Če bomo to razbrali pravočasno, se lahko iz ravnine ob Muri razvije nova slovenska pokrajina dolgožive družbe — prostor, kjer bodo starejši živeli dlje, bolj povezano in bolj dostojanstveno, mlajše generacije pa v oskrbi prepoznale ne breme, temveč eno najpomembnejših civilizacijskih nalog našega časa. In prav zato se zdi optimizem tukaj več kot le razpoloženje: zdi se kot razumna razvojna odločitev.
