Kaj lahko skupina mladih ljudi brez kapitala in velikih zaledij spremeni v majhnem prekmurskem kraju? Tomaž Rous verjame, da zelo veliko.
S sodelavci je pred leti začel zgodbo, ki je iz zapuščenih površin in prostovoljnega dela zrasla v projekte, ki danes ustvarjajo delovna mesta, povezujejo skupnost ter vključujejo ranljive skupine prebivalstva. Eko vrt Beltinci, zaposlitveni center za invalide Prijlika in številne druge pobude dokazujejo, da razvoj ni odvisen le od denarja, temveč predvsem od ljudi, sodelovanja in vztrajnosti.
V pogovoru za Panonski glas razmišlja o mladosti, socialnem podjetništvu, prihodnosti Pomurja in o tem, zakaj lahko prav majhni kraji postanejo zgled trajnostnega razvoja za prihodnje generacije.
Namesto uvoda – osebna iskra
Ko danes pogledate Beltince – projekte, ki ste jih pomagali ustvariti – kaj je bil tisti prvi trenutek, ko ste začutili, da lahko skupina mladih ljudi brez kapitala dejansko spremeni kraj?
Ne vem, če je bil ravno trenutek, ampak bolj permanentno zaneseno stanje duha, že od rosnih mladih let, ko v nekaj globoko in iskreno verjameš. Posledično si vseskozi neumorno in trdo prizadevaš za dosego cilja, neglede na morebitne prepreke in polena, ki rada letijo pod noge. Sam nikoli nisem dvomil, da nam ne bi uspelo. Pri praktično nobeni stvari, ki smo se je lotili do sedaj.
Generacija brez priložnosti → Generacija idej
Večkrat poudarjate, da ste bili “generacija brez služb, a z idejami”. Kaj je tisto, kar danes mladim v manjših krajih še vedno manjka – priložnosti ali pogum?
Vsaka generacija piše svoje zgodbe in je odsev svojega časa. Pri nas je bilo nekoč pač tako: če smo želeli na »dober« koncert ali kulturni dogodek smo morali praviloma zmeraj iti v večja kraje in mesta: Mursko Soboto, Gornjo Radgono, Ljutomer, Lendavo, Ormož, Čakovec, Varaždin, Maribor, Ljubljano, Zagreb, Budimpešto, Graz, Dunaj.. Preštopal sem praktično celo neko svoje mladostniško obdobje in na teh improviziranih poteh skupaj s tovarišijo doživel tisoč in eno prigodo. Tedaj seveda ni bilo organiziranih avtobusnih prevozov oz. koncertnih aranžmajev kot dandanes, še najmanj pa bi želeli s temi vozačenji sem ter tja obremenjevati naše starše. Sčasoma potem pomisliš: zakaj pa moramo mi nonstop izgubljati čas, energijo in denar in in ves čas hoditi nekam drugam? Zakaj ne bi kdo tega organiziral v našem kraju, v Beltincih? In smo potem pričeli mladinski in alternativni kulturni program kreirati in organizirati kar sami. V izredno težkih pogojih sicer, večkrat tudi na robu legalnosti, a s toliko večjo vnemo, veseljem in odločnostjo.
Dandanes pa se večkrat zamislim, ko vidim kakšne noro dobre pogoje imajo recimo sedaj naši mladi, da lahko ustvarja svoje programe: ustrezne prostore, naklonjenost lokalnih oblasti, velikodušno urejeno financiranje, pomoč občine in ostalih krajevnih društev pri izvedbi dogodkov. Mi smo lahko o vsem tem samo sanjali. Tako da bi težko trdili, da mladim v manjših krajih manjka infrastrukture, javne podpore oziroma priložnosti. Bolj je verjetno posredi kaj drugega, globje karakterno pogojenega.
Ampak jaz sem verjetno res zadnji človek, ki bi, razmeram navkljub, izgubil upanje v našo mladino. Ni šanse!
Skvot kot šola skupnosti
Vaša pot se je začela v precej neformalnih, skoraj uporniških prostorih – zasedbah, kulturi, alternativnih dogodkih. Kaj vas je to obdobje naučilo o tem, kako nastane skupnost?
Ta alternativna šola me je na teoretski in praktični ravni seznanila s koncepti avtonomije, neposredne demokracije, solidarnosti, samoorganiziranja, DIY pristopa. Naučila me je, da je življenje nenehen boj in da se fašistom nikoli ne popušča. Naučila me je, kako genialne, mestoma resnično nepredstavljive stvari, lahko tudi v majhnem kraju sredi Prekmurja doseže dobro organiziran kolektiv, ki na podlagi kritičnega mišljenja in razgretih politično ideoloških debat oblikuje svojo narativo delovanja. Sami smo si oblikovali svet, v katerem smo ustvarjali in delovali. Sami smo si postavljali svoja pravila, avtoritete niso bile zaželjene. Ta občutek medsebojne povezanosti, pripadnosti, ne nazadnje tudi odgovornosti do kolektiva in do celotne »scene«. To je to. To je skupnost, kot bi morala biti.
Prehod: od ideje do strukture
Veliko ljudi ima ideje, malo jih te ideje spremeni v projekte. Kaj je bil pri vas prelomni trenutek, ko ste iz “mi bi nekaj naredili” prešli v konkretno delovanje, kot je Eko vrt Beltinci?
Sama ideja je že nekaj časa tlela med nami in se vse bolj »prijemala«.. Naši začetki so bili sicer resnično težki. Skupina mladih študentov, ki se polna idealizma s še svežimi diplomami iz velikih mest vrne v domači kraj, brez kapitala in stricev iz ozadja. Prvo orodje smo si na primer prinesli kar od doma, vsak svoje kar je pač našel (motike, srpe, kladiva, lopate, samokolnice, kosilnice itd.) in kot prostovoljci pričeli urejati zapuščene površine nekdanje vrtnarije v središču Beltinec. Učili smo se administracije in pravno formalnih zadev, pripravljali poslovne načrte, pisali projekte, iskali vire financiranja. Izjemno veseli smo bili prvih uspehov na razpisih s katerimi smo posledično pridobili tudi prve zaposlitve, uredili elektrifikacijo, vodooskrbo, obnovili napol porušene skladiščne prostore, vzpostavili prodajni kiosk. Vse potrebne osnovne stvari in ključno infrastrukturo, na katerih je potem naša zgodba vseskozi rasla in se nadgrajevala.
Socialno podjetništvo kot odgovor na realne probleme
Vaši projekti niso nastali iz teorije, ampak iz konkretnih težav – brezposelnost, propad Mure, starejši brez zaposlitve. Kako pomembno je, da ideje v majhnih krajih izhajajo iz realnih življenjskih situacij ljudi?
Vseskozi se izkazuje, da so najučinkovitejše seveda tiste ideje oziroma programi, ki izhajajo iz realnih potreb ljudi okoli nas. Brez tega, da se odzivaš na dejanske probleme »na terenu«, niti ne moreš računati na podporo širše lokalne skupnosti. Na začetku smo tako vključevali predvsem starejše delavke in delavce, ki jim je ob propadu našega tekstilnega giganta Mura, zmanjkalo tistih nekaj let do upokojitve, jih pa zaradi zmanjšane delovne storilnosti, ki je bila posledica dolgoletnih ponavljajočih se monotonih gibov znotraj delovnega procesa in posledičnih različnih kroničnih okvar in bolezni, noben delodajalec ni želel zaposliti. Vsak izmed nas je namreč imel kakšnega soseda, znanca ali sorodnika s to težavo. Glede na njihova znanja in veščine smo posledično razvijali naše programe in produkte, ki bi bili v korist celotni skupnosti. Sčasoma se je potem na nas začelo obračati tudi vse več invalidov, ki v bližnji okolici praktično niso imeli možnosti zaposlitve. Raziskovali smo možnosti za njihovo vključitev in razvijali naše aktivnosti tudi v to smer – ustanovili smo zaposlitveni center za invalide Prijlika. Ta je bil hkrati tudi odgovor na novo prepoznano potrebo: vse več prošenj starejših ljudi, ki so potrebovali pomoč pri urejanju okolice doma, saj sami zaradi fizičnih omejitev tega niso bili več zmožni, profesionalnih ponudnikov na trgu pa si večinoma zaradi premajhnih prihodkov enostavno niso mogli privoščiti. V okviru zaposlitvenega centra za invalide tako po dostopnih cenah nudimo različne storitve zelenega programa kot so košnja trave, urejanje vrtov in okolice, obrezovanje živih mej, pa tudi čiščenje ipd. Tukaj pravzaprav dosegamo sinergijske socialne učinke za kar dve ranljivi skupini: socialno ranljive starejše osebe in invalide, ki izvajajo storitve. Na ta način ena ranljiva skupina neposredno prispeva k izboljšanju kakovosti življenja druge ranljive skupine, hkrati pa pridobiva dragocene delovne izkušnje, mentorstvo in socialno opolnomočenje. Tak model vzajemne podpore in vključevanja v skupnost predstavlja inovativen pristop, ki združuje socialni servis, delovno aktivacijo in medgeneracijsko sodelovanje.
Najbolj pereče lokalne probleme pa smo sicer identificirali že takoj v štartu ob ustanovitvi, ko smo si posledično tudi zadali osnovne izhodiščne cilje za naše delovanje: ustvarjati nova, trajnostno naravnana zelena delovna mesta, obnavljati degradirane stavbe in površine, spodbujati varovanje okolja, bolj samooskrbno in ekološko kmetovanje ter opolnomočevati ranljive skupine prebivalstva.
Filozofija: “Slow” namerno proti sistemu
Vaš koncept “slow shoppinga” in lokalne samooskrbe gre proti logiki hitre potrošnje. Ali mislite, da lahko majhni kraji prav zaradi tega postanejo laboratorij za drugačen razvoj družbe?
Definitivno. Celotna naša Pomurska regija deluje precej majhna, če primerjamo velikost njiv oz. kmetijskih posestev recimo z Madžarsko, Romunijo, Ukrajino,itd., da kakšne Amerike ali Avstralije z njihovimi gigantskimi farmami sploh ne omenjamo. Mi v nekem globalnem smislu že po sami osnovni ekonomski logiki s temi mastodonti ne moremo »tekmovati«. Lahko pa poiščemo alternativne, butične niše in se na bistveno manjših pridelovalnih površinah specializiramo, ponudimo izdelke za bolj ozaveščene in zahtevne kupce, ki iščejo recimo bolj zdrave, naravne produkte, z neko dodano vrednostjo in nenazadnje tudi pozitivno navdihujočo zgodbo za celotnim izdelkom ter samim ponudnikom, ki ga lansira. In ne torej zgolj klasičnega kapitalističnega produkta – po čim nižji ceni v čim večjih količinah, po možnosti namenjeno še za zadovoljevanje kakšne umetno identificirane potrebe. Naš koncept slow shoppinga na beltinskem Eko-vrtu tako kupcem ponudbi bistveno drugačen pristop kot v kakšnem supermarketu, kjer se vselej mudi in po hitrem postopku v košarico zmečeš vnaprej pripravljeno zelenjavo in sadje ter na koncu eventuelno odrviš še na tisto brezosebno hitro blagajno, brez pristnega stika s sočlovekom. Mi pa spodbujamo ravno obratno; da si, ko prideš na naš Eko vrt, vzameš čas, se v miru sprehodiš po naših potkah, (vmes lahko na kakšni klopci in ob ribnikih tudi počivaš ali morda celo meditiraš), in si ogledaš vse pisane grede z raznoraznimi zelišči ter sezonskimi zelenjavnimi pridelki, ki so v tistem trenutku na razpolago. Naši delavci pa ti seveda z veseljem svetujejo in pomagajo. Izbrane pridelke si lahko nabereš tudi kar sam, ali pa ti jih naberejo naši zaposleni. Obisk oziroma nakup pri nas skratka ni zgolj neka gola transakcija, ampak pomirjujoče izkustveno doživetje.
Skupnost kot infrastruktura
Danes govorite o medgeneracijskem centru, povezovanju društev, skupnih prostorih. Je prava infrastruktura majhnega kraja cesta in kanalizacija – ali so to ljudje in odnosi?
Brez neke osnovne fizične infrastrukture seveda noben kraj, najsi bo velik ali majhen, ne more delovati. A tudi mi lahko obnovimo ali na novo zgradimo še sto ali dvesto stavb – če te zgradbe nimajo prave zgodbe, prave vsebine, »srca in duše«, v končni fazi nismo bili uspešni. Vsebino kot infrastrukturo pa gradijo ljudje in odnosi med njimi. Brez medsebojne podpore, sodelovanje, solidarnosti in tovariškosti, na dolgi rok v nobeni uspešni civilizaciji pač ne gre. O tem nas uči praktično celotna človeška zgodovina.
Meja med aktivizmom in sistemom
Veliko vaših projektov je nastalo “od spodaj”, a za rast potrebujejo tudi javna sredstva in podporo države. Kje vidite pravo ravnotežje med iniciativo ljudi in sistemom?
Vsak sistem, ki se želi prilagajati, nadgrajevati, predvsem pa v prvi vrsti ohraniti , bo pod svoje okrilje vkomponiral dobro-mu-došle »pametne« pobude, servirane »od spodaj«. Da v svoji bolj človeški podobi ukroti potrebe, hrepenenja ter socialni nemir med ljudmi in pa seveda samopreživi. In vsaka pametna iniciativa bo izkoristila sistemska sredstva, da svojo idejo še dodatno razvija, širi in nadgrajuje tudi v praksi. Pravo ravnotežje vidim v tem, da navkljub morebitnemu sistemskemu financiranju ne izgubimo pristnega osnovnega progresivnega duha pobude, predvsem pa neodvisnosti v svojem delovanju. Ko namreč pričneš pri svojih projektih že v štartu zasledovati zgolj vsakokratne razpisne pogoje ter svoj program in ideje prioritetno oblikovati in prilagajati na podlagi golih finančnih motivov, si že jako preveč nevarno priviti del kolesja sistema.
Pomurje kot model prihodnosti
Ali verjamete, da lahko regije, kot je Pomurje – pogosto označene kot “periferija” – dejansko postanejo model prihodnjega razvoja Evrope? Če da, zakaj ravno tukaj?
Seveda. Pomurci smo se skozi vsa ta stoletja naučili preživeti v vseh okoliščinah, pod vse sorte možnimi gospodarji. Močni in trdoživi smo. Mi, ki smo tako v lastni državi kot v Evropi, zmeraj bili nekje na robu. Napol odpisani, a neskončno trmasti in vztrajni v svojih prizadevanjih.
Imamo pa rodovitno zemljo, bogate vodne vire, močan občutek solidarnosti ter pripadnosti skupnosti. Na razpolago nam je dan prostor za razvoj trajnostnega kmetijstva, lokalne predelave hrane, obnovljivih virov energije in družbeno odgovornega podjetništva. Vse to so vprašanja na katera Evropa trenutno išče prave odgovore.
Ležimo na stičišču držav, jezikov in kultur. Naša zgodovina nas je naučila sobivanja in spoštovanja različnosti. Nadvse domača nam je tradicija sodelovanja, katera v času poblaznelega kapitalizma vse bolj postaja tudi dragocena razvojna prednost.
Dolga leta smo poslušali, da morajo, če želijo uspeti, mladi odhajati v prestolnice in tujino. Danes pa nam tehnološki napredek omogoča, da lahko uspevamo praktično kjerkoli. Prihodnost tako ne pripada samo velikim mestnim konglomeratom, ampak v ospredje razmišljanja prihajajočih generacij vse bolj vstopajo tudi sama kvaliteta življenja, varnost, dostopnost vrtcev, javnih institucij ipd.
Morda pa prihodnost nastaja nekje tukaj, kjer ljudje še poznajo svoje sosede, ki jim zemlja pomeni vir življenja in razvoj ne pomeni le gospodarske rasti, temveč tudi dostojanstvo človeka, povezanost skupnosti in odgovornost do prihodnjih generacij. V kolikor bo Evropa iskala model bolj vključujoče, trajnostne in človeku naklonjene družbe, potem ji lahko Pomurje nedvomno služi kot eden izmed najzanimivejših zgledov.
Prihodnost – Kaj še manjka?
Če bi imeli danes popolno podporo – ljudi, sredstva, prostor – kaj je naslednji projekt, ki bi ga zgradili v Beltincih? In kaj bi s tem spremenili za naslednjo generacijo?
Za naslednjo petletko imamo v načrtu prenovo starejše domačije v centru Beltinec, ki bi našemu socialnemu podjetju in zaposlitvenemu centru za invalide služila kot izhodiščna točka v sfero turizma. Na tem področju v naši občini namreč zaznavamo veliko vrzel v obstoječi ponudbi. Vzpostavitev turističnih nastanitev z dodano vrednostjo bi sprožila številne pozitivne sinergije znotraj vseh naših organizacij in partnerjev, kakor tudi samega kraja. Nenazadnje bi že samo npr. zajtrke oziroma obroke gostom lahko ponudili iz naših lastnih ekoloških pridelkov in izdelkov. Ta preboj na področju turizma bi nam prinesel še dodatno rast ter vzpostavitev novih delovnih mest za ranljive skupine.
Generacijam za nami z razvijanjem tovrstnih vsebin zagotavljamo neko ustrezno infrastrukturno in organizacijsko osnovo, na podlagi katerih lahko potem sčasoma po lastnih željah nadgrajujejo obstoječe ali gradijo nove alternativne ekonomske zgodbe in razvijajo domači kraj in občino Beltinci v dobro skupnosti še naprej.
Na dolgi rok pa bi si sicer silno želel, da s skupnimi močmi vseh ključnih akterjev najdemo način in nekako ohranimo naš nekdanji ponos kraja, znamenito grajsko žitnico Granar. Ta se trenutno nahaja v zasebni lasti in vsem na očeh žalostno propada. Tudi tukaj imamo pripravljenih kar nekaj vsebinskih idejnih rešitev, ki pa morajo še »dozoreti v času«.
