Pomurje brez drugega avta v garaži

Samovozeči minibusi v Pomurju bi lahko spremenili nekaj zelo vsakdanjega: kako pridemo do službe, zdravnika, trgovine ali prijateljev in koliko za to plačamo. Majhna električna vozila, prevoz bliže domu in skupno omrežje vseh 27 občin ponujajo prihodnost z manj stroški in več samostojnosti. Pomurska ravnica nam daje dobro razvojno izhodišče, prve korake k bolj povezanemu prevozu pa regija že dela.

Petek popoldne. Otrok mora na trening, babica na obisk, nekdo končuje izmeno, drugi bi šel zvečer na koncert. V garaži sta dva avtomobila, pa se družina vseeno dogovarja, kdo bo koga peljal. Kdor nima svojega prevoza, najprej preveri, ali ima čas kdo drug.

Zdaj si predstavljajmo, da lahko naročimo majhen minibus. Pripelje blizu doma, pobere še nekaj ljudi v isti smeri in nas odloži blizu cilja. Že ob naročilu uredimo tudi vrnitev. Ko tak prevoz postane dovolj zanesljiv, se doma pojavi povsem praktično vprašanje: ali drugi avto še potrebujemo?

To je prihodnost, za katero se je smiselno potruditi. Električni minibusi na klic jo lahko začnejo približevati že z vozniki. Samovozeča tehnologija bi pozneje, na primernih in preverjenih poteh, omogočila še več voženj. Pomurje lahko svojo prednost poišče prav v povezavi med novo tehnologijo in potrebami ljudi, ki živijo zunaj velikih mest.

Ko brez avta obstane vsakdan

Na vasi je avtomobil pogosto osnovni pogoj za urejen dan. Do trgovine še nekako pridemo, služba je že v drugem kraju, specialistični pregled pa zahteva pot do bolnišnice. Če se urniki družinskih članov razlikujejo, se stroški avtomobilov hitro naberejo. Gorivo je samo najbolj viden del računa.

Težava postane še večja, ko človek ne more voziti. Lahko je premlad, nima vozniškega dovoljenja ali mu zdravje tega več ne dopušča. Tudi polna garaža takrat ne pomaga veliko. Za obisk zdravnika mora prositi otroka, soseda ali prijatelja, ki prilagodi svoj delovni dan. Marsikdo zato obisk odloži ali se odpove druženju.

Razdalja sama po sebi ni vedno velika. Ovira je manjkajoča povezava ob pravem času. Avtobus, ki gre mimo zjutraj in se vrne zgodaj popoldne, ne reši poti človeka, ki konča službo zvečer. Postajališče sredi dolge vasi je lahko za nekoga s težavami pri hoji skoraj tako nedosegljivo kot cilj potovanja.

Dostopen javni prevoz v Pomurju bi moral odgovoriti na te življenjske okoliščine. Ljudem bi omogočil, da si dan uredijo sami in da kraj bivanja manj odloča o tem, katere možnosti imajo na voljo.

Obstoječi javni prevoz lahko približamo ljudem

Pomurje že ima avtobusne povezave, železnico, šolske prevoze in lokalne storitve. Po teh poteh vsak dan prihajajo ljudje v službo in šolo. Prevozniki poznajo kraje, potnike in prometne navade. Na tem znanju lahko gradimo boljšo ponudbo.

V Murski Soboti je pomembna osnova Sobočanec. Upravičeni občani imajo na mestnem območju z ustrezno kartico že brezplačen prevoz. Zanje bi največjo izboljšavo prineslo vozilo, ki bi bilo bliže domu in bi vozilo tudi takrat, ko današnji vozni red ne pokrije njihove poti.

Podobno velja za povezave med kraji. Večji avtobus je zelo uporaben tam, kjer se ob isti uri odpravi na pot veliko ljudi. V razpršeno poseljenih vaseh in ob manj obremenjenih urah bi ga lahko dopolnilo manjše vozilo, ki se prilagodi naročilom. Minibus bi potnika odpeljal neposredno do cilja ali do usklajene povezave z vlakom oziroma avtobusom.

Tako bi javni prevoz dosegel tudi ljudi, ki ga danes težko uporabljajo. Dobra mreža se za potnika začne že na poti od doma do prvega vozila. Če je ta del pretežak ali predolg, še tako dobro urejena glavna povezava ostane neizkoriščena.

Naša pot se ne ustavi na občinski meji

Živimo v eni občini, delamo v drugi, otroci obiskujejo dejavnosti v tretji. Na pregled gremo v Rakičan, na obisk v Lendavo, na prireditev v Ljutomer. Pri načrtovanju dneva gledamo na cilj in uro prihoda. Občinska meja nam pri tem ne pomeni veliko.

Zato bi moralo vseh 27 pomurskih občin skupaj oblikovati omrežje, ki sledi tem potem. Vozilo bi lahko dopoldne povezovalo okoliške vasi z zdravstvenimi storitvami, popoldne pomagalo pri prevozih z dela, zvečer pa pobiralo obiskovalce dogodka. Razporejalo bi se glede na potrebe, tudi čez občinske meje.

Za prebivalca bi bila storitev enotna. Naročil bi prevoz, izvedel ceno in dobil potrditev prihoda. Občine, država in prevozniki bi v ozadju uredili sodelovanje in plačevanje. Potniku ne bi bilo treba ugotavljati, kdo je pristojen za posamezen del njegove poti.

Tak dogovor bi moral varovati tudi manjše kraje. Kjer je manj prebivalcev, je morda manj naročil, potreba po prevozu pa ostaja. Skupna mreža bi omogočila, da tudi manjša vas dobi uporabno povezavo. Za Pomurje bi bil že ta način sodelovanja velik korak naprej, saj bi prevoz načrtovali po življenju ljudi po vsej regiji.

Minibus bi prišel bliže našemu domu

Predstavljajmo si prebivalko vasi, ki ima dopoldne pregled v bolnišnici. Pokliče in pove, kdaj mora prispeti. Dobi potrjen čas prihoda minibusa ter dogovor za vrnitev. Če se pregled zavleče, lahko pokliče pomoč in spremeni naročilo. Takšno preprostost bi moral ponuditi sistem.

Po vaseh bi uredili več varnih mest za vstop. Pri gasilskem domu, ob trgovini ali blizu skupine hiš. S tem bi skrajšali pot, ki jo mora človek prehoditi do vozila. Za ljudi, ki do postajališča ne morejo sami, bi načrtovali prilagojene prevoze čim bliže vratom in pomoč pri vstopanju.

V istem minibusu bi se lahko peljali ljudje s podobnimi potmi. Vozilo bi naredilo razumen ovinek, da pobere še soseda, nato pa nadaljevalo proti skupnemu cilju. Potniki bi vnaprej vedeli, koliko lahko čakajo in kako dolgo bo trajala vožnja. Prav ta predvidljivost bi jih prepričala, da naslednjič pustijo avto doma.

Aplikacija bi olajšala naročanje tistim, ki jo želijo uporabljati. Naročanje po telefonu pa bi moralo biti enakovredna možnost. Prevoz, namenjen vsem prebivalcem, mora biti preprost tudi za človeka, ki nima pametnega telefona ali se z njim težko znajde.

Kaj pomeni prevoz na klic

Potnik pove, od kod gre, kam želi in kdaj mora prispeti. Sistem poišče vozilo ter združi primerne poti več ljudi. Pred odhodom potrdi mesto vstopa, čas in ceno. Povratno pot je mogoče dogovoriti že ob naročilu. Prevoz na klic lahko opravlja voznik; samovozeča vožnja je dodatna možnost, ko so zanjo izpolnjeni pogoji.

Več samostojnosti za starejše in mlade

Za starejšega človeka je lahko pot do trgovine del samostojnega življenja. Sam izbere, kdaj gre, kaj kupi in pri kom se ustavi na kavi. Če mora za vsak odhod prositi sorodnike, se njegov svet počasi zoži. Zanesljiv prevoz bi pomagal ohraniti samostojno življenje v domačem okolju, tudi ko vožnja avtomobila postane pretežka.

Mladim bi podobna mreža odprla druga vrata. Po pouku bi lahko šli na trening, tečaj ali obisk prijatelja v sosednji kraj. Prva služba bi postala dosegljiva tudi pred nakupom avtomobila. Staršem bi odpadel del vsakodnevnih prevozov, ki jih danes stiskajo med službo in druge obveznosti.

Pomembne bi bile tudi večerne poti. Če lahko obiščeš koncert v MIKK-u in imaš vnaprej urejeno vrnitev, se lažje odločiš za odhod. Enako velja za gledališče, društveno srečanje ali obisk prijateljev. Javni prevoz bi podpiral družabno življenje po vsej regiji in ponudil uporabno možnost za varen prihod domov.

Takšna storitev bi koristila tudi delavcem v izmenah in ljudem, ki imajo začasne zdravstvene težave. V različnih obdobjih življenja potrebujemo različne oblike pomoči. Dobro omrežje bi te potrebe sprejelo kot običajen del svojega dela, zato bi ljudje vanj lažje zaupali.

Prihranek bi se poznal v domači denarnici

Drugi družinski avto nas stane tudi takrat, ko stoji. Plačujemo zavarovanje, servisiranje in menjavo pnevmatik, njegova vrednost pa se zmanjšuje. Ko se pokvari, pride nov račun. Če bi uporabna mreža prevzela dovolj vsakodnevnih poti, bi se marsikatera družina lahko odločila, da ji zadošča en avtomobil. Nekateri bi lahko živeli tudi brez lastnega.

Poceni javni prevoz bi bil zato neposredna pomoč pri življenjskih stroških. Da bi ga ljudje redno uporabljali, bi morala biti cena razumljiva in dovolj nizka tudi za ponavljajoče se poti. Mesečna vozovnica ali preprosta skupna kartica bi olajšala odločitev, koliko bo gospodinjstvo porabilo za prevoz.

Električni pogon in dobro združevanje voženj lahko prispevata k ugodnejši storitvi. Ko bo avtomatizirana vožnja dovolj zrela, bi lahko zmanjšala tudi potrebo po vozniku v vsakem vozilu ter omogočila več prevozov za isti denar. Ljudje bi še vedno skrbeli za potnike, vzdrževanje, nadzor in pomoč ob težavah.

Končna cena bi bila odvisna tudi od skupne odločitve občin in države, koliko bodo prispevale za javno storitev. Za potnika je bistveno, da se nova ponudba pozna v njegovem proračunu. Za regijo pa, da prevoz zmore vzdrževati dolgoročno in ga ohraniti uporabnega tudi zunaj najbolj prometnih ur.

Kako bi se lahko poznal prihranek

Če bi opuščeni drugi avtomobil družino stal 250 evrov na mesec, nadomestni javni prevoz in občasne druge vožnje pa 80 evrov, bi razlika znašala 170 evrov mesečno oziroma 2.040 evrov letno. To je ponazoritveni izračun z izbranimi predpostavkami, ne napoved cene nove storitve. Dejanski prihranek bi bil odvisen od avtomobila in potreb gospodinjstva.

Lokalna elektrika za poti med našimi vasmi

Del energije za minibuse bi lahko proizvedli doma. Strehe javnih stavb, garaž in parkirnih nadstrešnic so lahko primerne za sončne elektrarne. Njihovo proizvodnjo bi povezali s polnjenjem vozil in s tem promet vključili v širši razmislek o lokalni zeleni energiji.

Takšna povezava bi občinam omogočila, da bolj načrtno upravljajo porabo. Vozila bi polnili glede na potrebe omrežja in razpoložljivo elektriko. Pozimi, ponoči ali ob povečani porabi bi potrebovali zanesljivo dopolnitev iz omrežja. Dobro načrtovanje bi poskrbelo, da zaradi polnjenja ne bi zmanjkalo prevozov ravno ob jutranjem odhodu na delo.

Električni minibus med vožnjo ne oddaja izpušnih plinov in je pri počasnejši vožnji tišji. To bi se poznalo na ulicah, kjer živimo in čakamo na prevoz. Največja okoljska korist pa bi nastala, če bi skupne vožnje nadomestile dovolj poti z osebnimi avtomobili.

Zato bi morala zelena mobilnost povezati več dobrih možnosti. Kratko pot še vedno lahko opravimo peš ali s kolesom, daljšo z vlakom, minibus pa nas poveže tam, kjer druge možnosti niso praktične. Tako bi dobili prevoz, ki ustreza pomurskemu načinu življenja in pomaga ohraniti mir naših krajev.

Pomurska ravnica nam daje razvojno prednost

Pri uvajanju novega prevoza ima Pomurje dobro izhodišče. Velik del regije je raven, številni cestni odseki so pregledni, promet pa je na izbranih lokalnih poteh manj zahteven kot v gosto pozidanih mestnih središčih. Takšna kombinacija ponuja skoraj idealno izhodišče za prve premišljeno izbrane povezave, na katerih bi preverjali samovozeča vozila.

Na ravninskih trasah bi lahko začeli z uporabnimi potmi med vasmi, zaposlitvenimi središči in javnimi storitvami. Preizkus bi imel jasen namen: človeka pripeljati tja, kamor mora vsak dan. Ob dobrih rezultatih bi pridobljeno znanje postopoma uporabili na drugih primernih povezavah.

V tem je posebna priložnost regije. Razpršena poselitev, zaradi katere je klasični javni prevoz marsikje težje organizirati, bi postala razlog za razvoj drugačne ponudbe. Pomurje bi lahko bilo med prvimi v Sloveniji in med evropskimi pionirji povezovanja podeželja s takšno skupno storitvijo. To je razvojna možnost, ki bi jo morali potrditi z izbiro tras in uspešnim preizkusom.

Prednost bomo izkoristili, če povežemo ugoden teren, znanje in sodelovanje občin. Začetne poti morajo biti dovolj preproste za varno uvajanje tehnologije ter dovolj pomembne, da jih bodo ljudje dejansko uporabljali. Prav uporabnost bi Pomurje naredila za zanimiv zgled drugim podeželskim regijam.

Kaj mora obvladati samovozeč minibus

Samovozeče vozilo s tipali in računalniškim sistemom zaznava okolico ter vodi vožnjo znotraj dovoljenih poti in razmer. Ravna cesta še ne zagotavlja lahke naloge: preveriti je treba meglo, sneg, križišča, pešce in kmetijska vozila. Pomurje vključuje tudi Goričko in prleške griče, zato se primernost ocenjuje za vsako traso posebej. Ob težavi mora biti zagotovljena varna ustavitev in pomoč potnikom. Pomurski center med prednostmi regije že prepoznava ravnino in manjšo prometno obremenitev.

Pomurski center mobilnosti že povezuje regijo

Na bolj povezanem prometu v Pomurju se že aktivno dela. Pomurski center mobilnosti se ukvarja z izboljšanjem javnega prevoza, sodelovanjem občin in povezovanjem različnih oblik mobilnosti. V regiji že potekajo skupno načrtovanje, delavnice in zbiranje predlogov prebivalcev.

To je pomembno izhodišče tudi za zamisel minibusov. Nova mreža potrebuje dobro poznavanje poti, ki jih ljudje danes težko opravijo. Kdo ne pride pravočasno v službo? Kje je pot do postaje predolga? Kateri kraj potrebuje večerno povezavo? Odgovori bi pomagali določiti, kje bi nova storitev največ spremenila.

Center bi lahko pri tem povezal občine, obstoječe prevoznike in strokovnjake. Prevozniki bi prispevali poznavanje vsakdanjega dela, občine potrebe svojih krajev, prebivalci pa izkušnje, ki jih na zemljevidu težko opazimo. Tako bi načrt nastal iz dejanskega življenja in bi ga ljudje lažje vzeli za svojega.

Predlog samovozečih minibusov bi bil možna nadgradnja tega dela. Zahteval bi poseben dogovor o izvedbi in financiranju, že nastajajoče regijsko sodelovanje pa bi mu olajšalo začetek. Pomurje ima torej prostor, v katerem lahko zamisel razvija skupaj, ob podpori ljudi, ki se z mobilnostjo že ukvarjajo.

Izkušnje iz drugih krajev nam lahko skrajšajo pot

V evropskih krajih so se potniki že peljali z avtomatiziranimi minibusi. Preizkusi potekajo v različnih okoljih, od mestnih četrti do manjših krajev. Preverjajo vožnjo, naročanje in povezovanje z običajnim javnim prevozom. Njihove izkušnje Pomurju omogočajo, da se uči iz že opravljenega dela.

Posebej koristni so odgovori na vprašanja, ki bi jih zastavili tudi naši prebivalci. Ali je vstop preprost? Kako vozilo ravna ob oviri? Koga pokličem, če potrebujem pomoč? Kako se storitev obnese v slabem vremenu? Uspešen preizkus mora poleg tehnologije preveriti tudi to, ali bi ljudje vozilo vključili v svoj vsakdan.

Del izkušenj izhaja iz kratkih predstavitev, del iz daljšega prevažanja potnikov. Pogosto je prisoten usposobljen spremljevalec. Zato posamezna uspešna vožnja še ne pove, koliko bo stala vsakodnevna regionalna storitev. Pomaga pa odkriti, kaj deluje in kaj je treba izboljšati pred širšo uporabo.

Pomurje bi lahko povabilo izkušene izvajalce, povezalo naše prevoznike z njihovim znanjem in pripravilo preizkus na izbrani poti. Prebivalci bi vozilo spoznali neposredno, postavili vprašanja in povedali, ali jim ponuja uporaben prevoz. Tak stik bi olajšal tudi sprejemanje nove tehnologije.

Pet evropskih izkušenj za pomurski razmislek

• Dunaj: zaključen preizkus električnih minibusov je pokazal pomen vremenskih razmer in podpore osebja.
• Kelheim na Bavarskem: raziskovali so povezovanje avtomatiziranih vozil s prevozi na klic in združevanjem naročil.
• Celovec in avstrijska Koroška: izvajalci imajo izkušnje s preizkusnimi potmi, dovoljenji in vključevanjem vozil v javni prevoz.
• Varaždin: predstavitvene vožnje so prebivalcem omogočile, da tehnologijo spoznajo in sodelujejo v razpravi o njeni uporabi.
• Tampere na Finskem: avtomatizirani minibus vključujejo v javni prevoz s postopnim povečevanjem samostojnosti vožnje.

Primeri so na različnih stopnjah razvoja. Njihove izkušnje je treba prilagoditi našim cestam in potrebam.

Evropska podpora nam lahko pomaga pri novih povezavah

Evropska podpora gre v smer čistejšega, bolj povezanega in dostopnega prevoza. Pomaga pri uvajanju električnih vozil, polnilne infrastrukture, pametnega načrtovanja poti in preizkušanju avtomatizirane mobilnosti. Podpira tudi sodelovanje krajev, raziskovalcev in prevoznikov, da se dobre izkušnje lahko prenesejo drugam.

Razlog za to je razumljiv. Promet vpliva na zrak, življenjske stroške in dostop do storitev. Boljša ponudba lahko zmanjša odvisnost od avtomobila ter odpre možnosti ljudem, ki se težko premikajo sami. Nova tehnologija dobi svoj smisel, ko pomaga reševati takšne vsakdanje težave.

Pomurje bi moralo ujeti ta tok razvoja. S skupnim predlogom, ki izhaja iz potreb prebivalcev, bi lahko iskalo ustrezno podporo za pripravo in preizkus novih povezav. Tako bi k nam prišli tudi znanje, sodelovanje in izkušnje iz okolij, kjer se podobnih rešitev že lotevajo. To je oprijemljiv način, da se približamo razvitim okoljem in hkrati razvijamo ponudbo po svoji meri.

Evropska pomoč bi olajšala začetek, vsakodnevni prevoz pa bi potreboval trajen dogovor o plačevanju. Občine in država bi morale že ob pripravi vedeti, kako storitev ohraniti po koncu začetne podpore. Za prebivalca je namreč pomembno, da minibus ostane na voljo tudi potem, ko se razvojni preizkus konča.

Začetno zamisel petdesetih minibusov bi prilagajali potrebam

Omrežje 50 električnih minibusov je lahko začetna ideja za skupno pomursko mrežo. Daje nam predstavo o ponudbi, ki bi segla tudi med vasi in manjše kraje. Natančen obseg bi potem oblikovali glede na opažene potrebe prebivalcev in rezultate prvih voženj.

Začeli bi lahko z manjšim številom vozil na nekaj uporabnih povezavah. Spremljali bi, kdaj jih ljudje naročajo, katere poti se ponavljajo in kje ostanejo brez prevoza. Če bi bilo zanimanja več, bi dodali vozila ali spremenili njihovo razporeditev. Če bi določena povezava delovala slabo, bi najprej ugotovili razlog in jo prilagodili.

Tudi potrebe se spreminjajo. Nova delovna izmena, drugačen šolski urnik ali večji dogodek lahko spremenijo običajne poti. Omrežje bi se zato moralo učiti iz uporabe. Bolj ko bi poznalo življenje regije, lažje bi pravo vozilo poslalo ob pravem času na pravo mesto.

Cilj bi bila storitev, na katero lahko računamo od zgodnjega jutra do večera, postopoma tudi ponoči. Nekje bi bil minibus zelo pogost, drugje bi vozil predvsem po predhodnem naročilu. Prebivalec bi vedel, kaj lahko pričakuje, občine pa bi mrežo razvijale po njeni dejanski koristnosti.

Kako bi preverjali uporabnost mreže

Spremljali bi čakalni čas, pravočasne prihode, zavrnjena naročila in stroške voženj. Prebivalce bi vprašali, ali zaradi storitve manj uporabljajo avtomobil in lažje pridejo do svojih ciljev. Dostopnost 24 ur na dan bi bila cilj razvoja celotne mreže, s prilagojeno nočno ponudbo, polnjenjem in rezervnimi vozili. Natančnega števila vozil in končne cene pred takšnim preverjanjem ni mogoče zanesljivo določiti.

Prve uporabne povezave lahko razvijamo postopoma

Najprej bi bilo smiselno izbrati poti, na katerih ljudem danes nekaj manjka. Na primer povezavo vasi z bolnišnico, prevoz zaposlenih ob uri, ko drugega avtobusa ni, ali večerno vrnitev iz regionalnega središča. Takšna izbira bi dala projektu jasno nalogo in prebivalcem konkreten razlog za uporabo.

Električni minibusi z vozniki bi lahko preverili naročanje, združevanje poti in zanesljivost storitve. Vzporedno bi strokovnjaki ocenili primerne odseke za samovozeči preizkus ter pripravili potrebno opremo in dovoljenja. Ko bi bili pogoji izpolnjeni, bi na teh poteh postopoma uvajali avtomatizirano vožnjo.

Preizkus bi moral zajeti tudi dneve, ko so razmere manj ugodne. Kako se storitev obnese pozimi, med počitnicami in ob večjem številu naročil? Ali človek pravočasno pride na pregled? Ali lahko računa na vrnitev? Iz teh odgovorov bi nastala podlaga za širitev.

Tako bi prebivalci boljši prevoz dobivali že med razvojem samovozeče tehnologije. Vsaka naslednja razširitev bi temeljila na izkušnjah. Pomurje bi postopoma pridobilo mrežo in znanje za njeno upravljanje, druge regije pa bi se lahko učile iz našega dela.

Zelena mobilnost je lepa prihodnost Pomurja

Pomurje lahko ohrani mir svojih vasi in ljudem približa službe, storitve ter družabno življenje. Za to ima dobro izhodišče: primerne ravninske poti, obstoječe prevoznike in regijsko sodelovanje, ki že nastaja. Če te prednosti povežemo, smo lahko med prvimi v Sloveniji in med evropskimi pionirji uporabnega prevoza za podeželje.

Največ bo takšna prihodnost pomenila doma. Babica bo lahko sama uredila obisk zdravnika. Mlad človek bo vedel, kako se vrniti s koncerta. Družina bo lažje presodila, ali potrebuje še drugi avtomobil. V denarnici bo lahko ostalo več denarja, v dnevu pa več časa.

Zelena mobilnost je lepa prihodnost Pomurja. Lahko jo gradimo z omrežjem, ki povezuje vseh 27 občin in se razvija skupaj s prebivalci. Prvi korak je dogovor, da bodo naše vsakodnevne poti postale skupna razvojna naloga. Potem lahko prihodnost začne prihajati tudi v našo vas.