Aleš Gulič se rad spominja svojega časa na Uradu za verske skupnosti, a hkrati opozarja na nevarno pot, ki jo je ta institucija prehodila. “Predstavljal je v bistvu neko skrivno pot velikih skupnosti do predsednika vlade, seveda brez nadzora,” pravi Gulič. Ko se odločanje o verski svobodi preseli v center politične moči, strokovno delo postane talec političnih kupčij.
Strokovnjak Gregor Lesjak je predlagal vizionarsko rešitev: namesto urada, ki ga vsaka vlada poljubno preoblikuje, potrebujemo neodvisnega Zagovornika verske svobode. Ta ne bi bil podrejen ministru, temveč bi deloval podobno kot Varuh človekovih pravic. Njegova naloga ne bi bila servisiranje interesov največjih cerkva, temveč nenehen nadzor nad tem, ali država spoštuje ustavno načelo ločenosti.
V preteklosti se je dogajalo, da Urad ni smel izdati mnenja o kršitvi verske svobode določeni skupnosti, ker bi to politično “bolelo”. To je tisti ekskluzivizem, ki favorizira le peščico izbranih. Neodvisen zagovornik bi zagotovil, da bi bila pravna pomoč dostopna vsem – od največje katoliške cerkve do najmanjšega ateističnega društva.
V naši panonski dolini, kjer je verska in svetovnonazorska slika tako pestra, ne smemo dopustiti, da o naši svobodi vesti odloča dnevna politika. Nevtralna država potrebuje neodvisnega varuha, ki bo politiko odmaknil od oltarjev in poskrbel, da bo verska svoboda resnično pripadala ljudem, ne pa uradnikom v Ljubljani
