“Jaz sem zvonarka v tej cerkvi,” je Alešu Guliču med pogovorom ponosno dejala ena od udeleženek. Govorila je o Cerkvi blaženega zvonenja, bolj znani kot “Zombi cerkev”. Ta nenavadna verska skupnost ni nastala iz globoke mistike, temveč kot ironičen odgovor na napovedane davke na nepremičnine. Aktivisti so državi nastavili ogledalo: če so sakralni objekti tradicionalnih cerkva izvzeti iz davkov, bomo pač ustanovili svojo vero in svoje domove razglasili za sakralne objekte.
Gulič to zgodbo uporablja za razlago pomembnega načela: država se ne sme vmešavati v vsebino vere. “Ne moremo rangirati, katera vera je prava in katera ni,” pravi. Če nekdo verjame v blaženo zvonenje, država nima pravice reči, da je to manj vredno od tisočletnih katekizmov. Toda tu nastopi težnja po inkluzivizmu – verske skupnosti bi morale biti obravnavane kot vse druge civilnodružbene organizacije.
Sistemski problem nastane, ko določene institucije uživajo privilegije, ki drugim niso dostopni. Zombi cerkev je s svojo registracijo (postala je četrta največja v Sloveniji) dokazala, da so pravila lahko orodje za nagajanje ali pa za opozarjanje na krivice. V realnosti država seveda ni dovolila, da bi stanovanja postala neobdavčena le zaradi verskega statusa, a ogledalo je ostalo.
V našem okolju moramo težiti k družbi, kjer so pravila jasna in enaka za vse. Svoboda vesti pomeni, da lahko verujete v karkoli, a to ne sme biti bližnjica do davčnih ugodnosti, ki jih sosed, ki ne “zvoni”, nima. Le tako bo sekularnost vključujoča in poštena do vseh prebivalcev naše regije.
