»Za hlapca nisem rojen.« — Ivan Cankar o Slovencih, oblasti in pokorščini

Ivan Cankar ni postal socialist zaradi ene knjige ali politične stranke. Do vprašanja socialne pravičnosti so ga pripeljali revščina, Dunaj, delo, odvisnost in opazovanje ljudi, ki so se oblasti uklanjali tudi takrat, ko jih nihče ni neposredno silil. Zato njegova najbolj trajna misel ni politični program, ampak vprašanje človekove pokončnosti: koliko svobode nam ostane, ko zaradi strahu, koristi ali udobja začnemo sami omejevati svojo presojo?

»Resnično, za hlapca nisem rojen.«

Ko učitelj Jerman v Hlapcih izreče ta stavek, ne govori kot človek, ki si želi revolucije ali mučeništva. Cankar je pravzaprav previdnejši. Jerman bi si želel mir, varnost in normalno življenje. Razume, da bi se lahko nekoliko prilagodil, molčal ob pravem trenutku in sprejel razmerja moči. Toda spozna tudi, da obstaja meja, po kateri prilagajanje ni več previdnost, temveč odpoved samemu sebi.

V tem je jedro Cankarjeve misli. Hlapec pri njem ni samo človek, ki služi gospodarju. Postane človek, ki svojo presojo zamenja za varnost. Do tega spoznanja Cankar ni prišel naenkrat. Oblikovale so ga revščina na Vrhniki, življenje med dunajskim delavstvom, srečanje s socializmom, politični oportunizem njegovega časa in lastni spori z vsemi tabori, ki so hoteli umetniku ali posamezniku povedati, kaj sme misliti.

Krivico je poznal, še preden jo je znal razložiti

Cankarjevo otroštvo na Vrhniki je bilo zaznamovano z materialno negotovostjo. Rodil se je v številni družini, očetova krojaška obrt je propadala, velik del bremena je nosila mati Neža. Pomanjkanje, selitve in odvisnost od drugih so bili del njegovega vsakdana.

Toda prav Cankar sam je pozneje razbil preprosto zgodbo o revnem dečku, ki je zato samodejno postal socialist. V spisu Kako sem postal socialist je priznal, da ga kot dijaka socialna vprašanja niso posebno zanimala. Literatura se mu je zdela bližja od stisk ljudi okoli njega. Revščino je poznal, vendar je še ni znal razumeti kot družbeni pojav.

Iz otroštva mu je vendarle ostal občutek krivice. Zapisal je, da se krivica, ki jo otrok vidi ali doživi, lahko »zaseka v mlado srce«. To je pomembnejše od kasnejše politične etikete. Najprej je obstajala moralna občutljivost, šele pozneje je zanjo našel družbene in politične pojme.

Podoben upor proti podrejanju se kaže že v njegovem zgodnjem umetniškem življenju. Erotika iz leta 1899 še ni socialistično delo, toda spor okoli zbirke je Cankarju zelo zgodaj pokazal, kaj pomeni, ko kulturna avtoriteta od umetnika zahteva poslušnost. Ko je škof Anton Bonaventura Jeglič pokupil velik del naklade in ga dal uničiti, je konflikt dobil skoraj simbolno obliko: kdo odloča, kaj sme umetnik povedati?

Poznejši »za hlapca nisem rojen« ima zato tudi umetniško predzgodovino. Cankar se ni želel podrediti niti okusu občinstva.

Ko revščina preneha biti usoda posameznika

Pomemben korak v njegovem razmišljanju se je zgodil ob srečanju z delom Janeza Evangelista Kreka. Cankar opisuje zimsko pot iz Ljubljane proti Vrhniki, ko ga je na Brezovici s sanmi pobral ugleden rodoljub. Med vožnjo mu je omenil Krekove Črne bukve kmečkega stanu in jih predstavil kot skoraj nevarno, nekoliko preveč puntarsko knjigo.

Cankar jo je zato poiskal.

Krek ni bil marksist, temveč katoliški socialni mislec. Prav to je za Cankarjevo poznejšo pot pomembno: prvi resnejši impulz za razmišljanje o socialni pravičnosti ni prišel iz socialistične stranke, ampak od duhovnika, ki je pisal o položaju kmeta.

Ob knjigi je Cankar spoznal nekaj skoraj komičnega. Šola ga je naučila ogromno o starem Rimu, cesarjih in literaturi, ni pa ga naučila razumeti družbe, v kateri je živel. Pozneje se je spominjal, da je poznal podrobnosti o antičnem svetu, medtem ko mu je bil položaj slovenskega kmeta in delavca skoraj tuj.

Takrat je, kot je zapisal, prvič jasneje začutil, da »nekaj na svetu ni v redu«.

Ta stavek je prelomnica. Revščina ni več samo nesreča neke družine. Postane vprašanje ureditve.

Dunaj mu je pokazal razliko med nesrečo in sistemom

Pravi preobrat je prišel na Dunaju. Cankar je živel predvsem v Ottakringu, delavskem šestnajstem okraju, daleč od podobe cesarske prestolnice, ki jo poznamo z razglednic. Okoli sebe je gledal brezposelnost, prenaseljena stanovanja, negotovo delo in ljudi, ki so bili skoraj brez možnosti, da bi sami določali pogoje svojega življenja.

V Kako sem postal socialist se spominja prizora razcapanega človeka, ki je obležal na ulici. Mimoidoči so domnevali, da je pijan. Ko ga je pregledal zdravnik, se je izkazalo, da se je zgrudil od lakote.

Prizor je za Cankarjevo mišljenje skoraj emblematičen. Okolica vidi človeka na tleh in najprej poišče osebno krivdo: pijanec, lenuh, propadel človek. Cankar začne spraševati, ali morda človek ni samo krivec lastne nesreče, temveč tudi žrtev okoliščin.

Še neposredneje ga je zaznamovalo življenje pri družini Löffler. Njegova gospodinja Albina je šivala moške kravate. Pri delu so pomagali tudi otroci. Naročnik je lahko znižal plačilo, ker je bilo drugih ljudi, pripravljenih sprejeti slabe pogoje, dovolj. Kadar je dela zmanjkalo, so stvari romale v zastavljalnico.

Tu je Cankar razumel razliko med dobrodelnostjo in socialno pravičnostjo. Če je v težavah ena družina, ji lahko pomagaš. Če se enaka odvisnost ponavlja pri tisočih ljudeh, je treba vprašati, zakaj jo družba nenehno ustvarja.

Iz tega vprašanja je nastal njegov socializem.

Socializem mu ni pokazal novega sveta, temveč razložil starega

Cankar je svoje približevanje socialni demokraciji opisal zelo značilno. V dunajski kavarni je bral ugledni liberalni Neue Freie Presse, kjer so ob nekem delavskem sporu posmehljivo omenjali »argumente iz Schwarzspanierstraße«. Tam je imel sedež socialistični Arbeiter-Zeitung.

Cankar je šel pogledat.

Začel je brati socialistični tisk in nato tudi teorijo. Toda pozneje je poudaril, da mu knjige niso razkrile nečesa povsem novega. Pomagale so mu razumeti tisto, kar je že videl med ljudmi. Zgodovina in teorija sta mu potrdili, kar mu je, po njegovih besedah, že »povedalo življenje samo«.

Prav zato ga ni smiselno reducirati na ideologa. Njegova pot je šla od človeka k teoriji, ne od teorije k človeku.

To se lepo vidi tudi v njegovem opisu organiziranega delavca. Cankar je trdil, da ga je sčasoma prepoznal že po drži in načinu hoje. Ne zato, ker bi bil nujno premožnejši, ampak ker je v njem videl več samozavesti, ponosa in vere vase.

To je bistveno. Cankarja pri socializmu ni privlačila samo bolj pravična razdelitev materialnih dobrin. Privlačila ga je možnost, da človek preneha biti predmet tuje milosti.

Od socialne odvisnosti k notranjemu hlapčevstvu

Hlapec Jernej in njegova pravica iz leta 1907 to vprašanje postavi zelo neposredno. Jernej je štirideset let delal na posestvu in vanj vložil življenje. Ko se razmerja spremenijo, ugotovi, da dolgoletno delo samo po sebi ne ustvarja pravice do tega, kar je pomagal ustvarjati.

Cankar bi lahko napisal politični pamflet o lastnini. Namesto tega napiše človekovo tragedijo. Jernej ne pozna zapletene politične ekonomije. Pozna pa svoje roke in občutek pravičnosti. Ne more sprejeti sveta, v katerem štirideset let človekovega dela nenadoma ne pomeni nič.

To je ena Cankarjevih največjih literarnih sposobnosti: družbeni problem spremeni v notranjo izkušnjo.

V Na klancu revščina ni statistika, ampak materina utrujenost in hrepenenje. V Kralju na Betajnovi gospodarska moč ni abstraktna kategorija, ampak Kantor, človek, okoli katerega se začne prilagajati tudi resnica. V Hiši Marije Pomočnice družbeno odrinjeni ljudje dobijo notranji svet. V Martinu Kačurju postane idealizem tragedija človeka, ki želi spreminjati družbo in se ob njej počasi zlomi.

Cankar zato socialnega vprašanja nikoli ne skrči samo na denar. Zanima ga, kaj odvisnost naredi človeku.

In prav tu pridemo do Hlapcev.

Gospodar je najmočnejši, ko mu ni treba ukazovati

V Hlapcih Cankar napravi še korak dlje. Človek je lahko hlapec, četudi ni reven. Lahko je izobražen, zaposlen in družbeno ugleden. Dovolj je, da začne svoje prepričanje prilagajati tistemu, ki ima trenutno moč.

Politični preobrat v drami povzroči skoraj čudežno preobrazbo ljudi. Tisti, ki so včeraj zagovarjali eno, se danes spomnijo, da so pravzaprav od nekdaj mislili drugače. Nihče jim ni treba postaviti policista za hrbet. Sami razumejo, kaj je zanje koristno.

To je Cankarjevo najbolj prodorno spoznanje o oblasti. Najmočnejša oblast ni tista, ki mora nenehno kaznovati. Najmočnejša je, ko se človek začne nadzorovati sam.

Zato znameniti stavek »Gospodar se menja, bič pa ostane« ni samo komentar politične zgodovine. Govori tudi o človeku, ki je že tako navajen sklanjati hrbet, da novi gospodar potrebuje zelo malo napora.

Jerman se temu upre z besedami: »Za hlapca nisem rojen.«

Toda Cankar ga namenoma ne ustvari kot brezhibnega heroja. Jerman je negotov, ranljiv in prestrašen. Prav zaradi tega njegov upor nekaj pomeni. Pokončnost ni odsotnost strahu. Je odločitev, da strah ne bo določal vsega.

Cankarjev največji sovražnik ni bil en politični tabor, ampak oportunizem

Če Cankarjeva dela beremo skupaj, postane jasno, da njegov resnični nasprotnik ni samo kapitalist, duhovnik, liberalec ali konservativec.

Njegova stalna tarča je človek, ki zaradi koristi govori drugače, kot misli.

V Za narodov blagor razstavi politike, ki govorijo v imenu naroda, v resnici pa tekmujejo za oblast. V Pohujšanju v dolini šentflorjanski napade družbo, ki se razglaša za moralno, dokler ji nihče ne pokaže njene lastne hinavščine. V Kralju na Betajnovi pokaže, kako lahko gospodarska moč vpliva na to, kaj skupnost sprejme kot resnico. V Hlapcih pa oportunizem postane skoraj psihološki refleks.

To pojasnjuje tudi njegov odnos do politike. Leta 1907 je kandidiral za Jugoslovansko socialnodemokratsko stranko, vendar ni postal disciplinirani strankarski pisatelj. Sprejel je socializem, vendar si je pridržal pravico, da socialistom ugovarja.

Enako pri narodu. Bil je izrazito slovenski pisatelj, branil je slovenski jezik in kulturno samostojnost, vendar je neusmiljeno zasmehoval prazno domoljubje. Ljubezen do naroda zanj ni pomenila, da mu mora pisatelj laskati.

Enako pri veri. Njegovo delo je prežeto s krščanskimi podobami greha, žrtve, matere, odrešenja in hrepenenja. Prvi pomembni socialni vpliv nanj je bil Krek. Hkrati pa je ostro napadal klerikalno politiko, kadar je verska avtoriteta zahtevala tudi politično pokorščino.

Cankar ni nasprotoval veri zato, ker je vera. Nasprotoval je trenutku, ko se vsaka avtoriteta spremeni v zahtevo: ne misli sam!

Zato ga noben tabor ne more povsem posvojiti

Prav to je eden razlogov, da lahko Cankar še danes govori ljudem zelo različnih prepričanj.

Socialist pri njem najde Hlapca Jerneja, organizirano delavstvo in kritiko gospodarske odvisnosti. Toda isti Cankar opozarja, da tudi osvobodilna ideja postane nevarna, če zahteva slepo poslušnost.

Liberalec lahko v njem vidi zagovornika umetniške svobode in posameznikove presoje. Toda Za narodov blagor je obenem neusmiljena satira liberalnega političnega meščanstva in njegovih lepih fraz.

Kristjan lahko prepozna njegovo globoko občutljivost do ponižanega človeka, njegovo simboliko žrtve in odrešenja ter močan vpliv krščanskega etičnega sveta. Toda Cankar je nepopustljiv do cerkvene oblasti, ko hoče ta postati politični gospodar.

Patriot oziroma narodno usmerjen bralec lahko pri njem najde jasno obrambo slovenske kulturne samostojnosti. Toda isti Cankar se norčuje iz domoljuba, ki govori o narodu predvsem takrat, ko mu to koristi.

Individualist lahko občuduje Jermanov upor množici. Zagovornik skupnosti pa bo pri Cankarju našel organiziranega delavca, ki šele z drugimi pridobi samozavest.

Če Cankarja beremo dovolj dolgo, nam bo prej ali slej ugovarjal.

To je odlika velikega pisatelja, ne njegova nedoslednost.

Kaj je Slovencem pravzaprav dal?

Cankar ni prvi slovenski pisatelj, ki je pisal o revščini, politiki ali nacionalnem vprašanju. Njegova posebnost je drugje.

Družbeni problem je prenesel v notranjost človeka.

Pri njem izkoriščanje ni samo vprašanje materialne neenakosti, ampak dostojanstva. Hlapčevstvo ni samo pravno ali politično podrejanje, ampak proces, v katerem človek začne sam sebe prilagajati oblasti. Domoljubje ni samo ljubezen do naroda; lahko postane maska koristi. Vera ni samo vprašanje prepričanja; lahko postane orodje oblasti. Umetnost ni samo lepota; je tudi pravica človeka, da govori brez gospodarja.

Zato so njegovi liki in izrazi postali del slovenskega jezika. Hlapec Jernej ni več samo literarna oseba. Dolina Šentflorjanska ni samo izmišljeni kraj. Beseda hlapec je po Cankarju dobila politični in moralni pomen.

Predvsem pa je Slovencem obrnil ogledalo navznoter.

Narodna kultura je morala dolgo dokazovati, da Slovenci obstajamo in da smo vredni lastnega jezika. Cankar je lahko postavil naslednje, težje vprašanje: kakšni smo, ko nas nihče več ne ogroža od zunaj? Kako ravnamo z revnimi? Kako hitro menjamo prepričanje, ko se spremeni oblast? Koliko našega domoljubja je resničnega in koliko priročnega? Ali od umetnika želimo resnico ali samo prijetno podobo o sebi?

To je eden njegovih največjih prispevkov slovenski kulturi. Naučil nas je, da kritična ljubezen do skupnosti ni izdaja skupnosti.

Od Klanca do stavka, ki je preživel svoj čas

Če Cankarjevo pot pogledamo skozi njegovo osrednje vprašanje, je presenetljivo povezana. Otrok na Vrhniki se je naučil, kako boli krivica. Mladi umetnik se je uprl kulturnemu nadzoru. Krek mu je pokazal, da je mogoče revščino razumeti kot družbeno vprašanje. Dunaj mu je pokazal sistemsko odvisnost delavstva. Albina Löffler mu je to vprašanje prinesla za domačo mizo. Socialistična literatura mu je dala besede za stvari, ki jih je že poznal iz življenja. Organizirani delavec mu je pokazal, da socialna osvoboditev pomeni tudi pokončnejšo držo.

Politika ga je nato naučila, da lahko tudi osvobodilna gibanja zahtevajo poslušnost. Nacionalno vprašanje mu je pokazalo, da povezovanje ne sme pomeniti odpovedi identiteti. Spor s klerikalizmom ga je naučil razlikovati med vero in oblastjo. Literatura pa mu je omogočila, da je vse to združil v eno vprašanje: ali človek še poseduje samega sebe?

Zato Hlapci niso samo politična drama iz začetka 20. stoletja. Njihov pravi predmet je trenutek, ko človek začne sklepati kompromise s svojo hrbtenico.

Gospodar se lahko zamenja, vprašanje ostane

Cankarjeva velika zapuščina ni v tem, da bi Slovencem zapustil dokončen politični program. Njegovi konkretni politični odgovori so pripadali začetku dvajsetega stoletja. Njegova vprašanja pa so ta čas preživela.

Od revnega otroka na Vrhniki prek dunajskega Ottakringa do Hlapca Jerneja, Hlapcev in poznejših del se skozi njegovo pisanje ponavlja ista skrb: človeku je mogoče vzeti denar, položaj in varnost, toda najhujše se zgodi takrat, ko mu uspejo vzeti še občutek lastnega dostojanstva — ali ko se mu zaradi udobja odpove sam.

Zato je njegova naslovna misel več kot lep literarni citat. »Za hlapca nisem rojen« pomeni, da obstaja meja, pri kateri mora človek reči ne, četudi bi bilo prikimavanje lažje. Pomeni tudi, da pravična družba ni samo tista, v kateri ljudje niso lačni, ampak tista, v kateri jim ni treba ponižati samih sebe, da bi lahko živeli.

Cankar je svojo generacijo opozoril z drugim stavkom, ki morda še ostreje povzema njegovo politično izkušnjo:

»Gospodar se menja, bič pa ostane.«

Toda prav Hlapci vsebujejo tudi možnost izhoda. Jerman ne govori samo o uporu proti gospodarju. Govori o veliko zahtevnejšem delu:

»Iz hlapcev napraviti ljudi.«

Morda je prav v tej misli Cankarjev najtrajnejši prispevek Slovencem. Svobode namreč ne dobimo samo takrat, ko izgine gospodar. Svoboda se začne šele tedaj, ko človek ne potrebuje več gospodarja, da bi mu povedal, kaj sme misliti.

O AVTORJU