Zakaj mora biti prihodnost demokracije neposrednejša, bolj participativna in resnično v rokah ljudi
Klasično predstavništvo je passé
Demokracija pomeni vladavino ljudstva. Toda v vsakdanji politični praksi se prepogosto skrči na nekaj veliko revnejšega: na pravico, da ljudje vsaka štiri leta oddajo glas, potem pa večino časa zgolj opazujejo, kako se o njihovem življenju odloča drugje – v parlamentu, kabinetih, koalicijskih pogajanjih, interesnih omrežjih in včasih celo v ozadju, ki ga državljani nikoli ne vidijo.
Potrebujemo institucije, pravila, parlament, vlado in odgovornost. A vprašanje je, ali je to še dovolj. Predstavniška demokracija je bila zgodovinsko nujna rešitev tudi zato, ker ljudje nekoč niso imeli tehničnih možnosti, da bi stalno, množično in neposredno izražali svojo voljo. Zato so izbrali predstavnike, ki naj bi odločali v njihovem imenu.
Danes pa tehnologija prvič v zgodovini omogoča, da državljani sodelujejo pri odločanju pogosteje, širše in bolj neposredno – ne le v občini ali državi, temveč potencialno tudi na ravni Evropske unije. To odpira resna vprašanja varnosti, digitalne vključenosti, manipulacij, zasebnosti in kakovosti javne razprave. A teh izzivov ne smemo uporabiti kot izgovor, da demokracijo pustimo ujeto v 19. in 20. stoletju. Predstavništvo v klasičnem pomenu je zastarelo ne zato, ker institucij ne bi več potrebovali, ampak zato, ker ne morejo več ostati edini kanal ljudske volje.
Najbolj očitno se zloraba predstavniške demokracije pokaže tam, kjer se volja ljudi sistematično razhaja z odločitvami političnih vrhov. Ljudje si praviloma ne želijo vojn, uničenja, genocidov, lakote, rezov v socialno varnost in stalnega preusmerjanja javnega denarja iz šol, zdravstva, stanovanj in oskrbe v oboroževanje. Želijo si mir, dostojno delo, varnost, stanovanja, dostopno zdravstvo in občutek, da država varuje življenje, ne interesov najmočnejših.
Razkorak med javnim mnenjem in političnimi prioritetami je viden tudi v podatkih. Eurobarometer za jesen 2025 kaže, da Evropejci kot prednostne naloge vidijo predvsem inflacijo, cene in življenjske stroške, gospodarstvo in delovna mesta, varnost, javne storitve ter boj proti revščini [10]. Hkrati SIPRI navaja, da so svetovni vojaški izdatki leta 2025 dosegli 2.887 milijard dolarjev, evropski izdatki pa so se povečali za 14 odstotkov; članice Nata so predstavljale 55 odstotkov svetovne vojaške porabe [11]. To ne pomeni, da varnost ni pomembna. Pomeni pa, da mora imeti ljudstvo več besede pri vprašanju, kaj sploh razumemo kot varnost: ali je varnost samo orožje, ali pa so varnost tudi stanovanje, hrana, zdravstvo, delo, energija, podnebna stabilnost in mir.
Podobno se je pokazalo pri Gazi. YouGov je že decembra 2023 ugotavljal, da je večina vprašanih v več zahodnoevropskih državah podpirala prekinitev ognja, ne nadaljevanja vojaške logike [12]. Leta 2025 pa je isti vir pokazal, da v šestih zahodnoevropskih državah le majhen delež ljudi vidi izraelske vojaške operacije v Gazi kot sorazmerne ali upravičene [13]. Če ljudje ne morejo neposredno poseči v največja moralna vprašanja svojega časa – vojno, mir, genocid, trgovino z orožjem, sankcije in zaščito civilistov – potem predstavništvo ni več kanal ljudske volje, ampak lahko postane njen filter, blokada ali celo izdaja.
Zakaj je nujen pogovor o neposredni demokraciji?
Ljudje čutijo, da jih politika pogosto potrebuje samo kot volilno telo, ne pa kot sogovornike. Velike reforme se sprejemajo prehitro, brez občutka, da so bile skupnosti res vprašane. Družbena omrežja sicer ustvarjajo vtis sodelovanja, v resnici pa pogosto proizvajajo jezo, polarizacijo in manipulacijo. Praznino med ljudmi in institucijami najhitreje zapolnijo tisti, ki znajo nezadovoljstvo spremeniti v politični kapital.
Raziskave potrjujejo, da ta občutek ni obroben. Pew Research Center je leta 2024 v raziskavi 24 držav ugotovil, da mediana 74 odstotkov vprašanih meni, da izvoljeni predstavniki ne skrbijo za ljudi, kot so oni, 42 odstotkov pa jih pravi, da nobena politična stranka ne predstavlja dobro njihovih pogledov [7]. Evropska komisija je ob razpravi o prihodnosti Evrope ugotovila, da 92 odstotkov vprašanih meni, da bi moral biti glas državljanov bolj upoštevan pri odločitvah o prihodnosti EU [9]. OECD pa opozarja, da je občutek političnega glasu eden ključnih dejavnikov zaupanja: med tistimi, ki menijo, da imajo besedo pri tem, kaj počne vlada, jih 69 odstotkov zaupa nacionalni vladi, med tistimi, ki tega občutka nimajo, pa le 22 odstotkov [8].
Problem torej ni samo apatija ljudi. Problem je odsotnost resnih, dostopnih in zavezujočih kanalov za sodelovanje. Politični sistem ljudem praviloma ponuja volitve, občasne referendume, peticije in proteste, ne pa stalne arhitekture soodločanja.
Neposredna demokracija ni samo referendum
Ko govorimo o neposredni demokraciji, najpogosteje pomislimo na referendum. Ta je pomemben, vendar ni edini in ni vedno najboljši mehanizem. Referendum je odločitev z ‘da’ ali ‘ne’, medtem ko so družbeni problemi pogosto bolj zapleteni. Zato potrebujemo širši nabor: ljudske pobude, participativne proračune, državljanske zbore, javne posvete, deliberativne forume in digitalne kanale, ki ljudem omogočajo sodelovanje že pred tem, ko je politična odločitev praktično zaključena.
V Sloveniji poznamo referendum, ljudsko iniciativo in posvetovalni referendum [1]. Toda ti mehanizmi so pogosto uporabljeni kot nadaljevanje strankarskega boja z drugimi sredstvi. Namesto da bi ljudem odprli prostor za premišljeno odločanje, se javnost znajde v vojni plakatov, strahu, sloganov in polresnic. Zato neposredne demokracije ne smemo razumeti kot več referendumov, ampak kot boljšo demokratično infrastrukturo.
Dobra neposredna demokracija ni kaos. Ima pravila, čas za razpravo, dostop do preverjenih informacij, transparentno financiranje kampanj, varovalke pred manipulacijo in vključevanje tistih, ki so najpogosteje preslišani: mladih, starejših, revnejših, ljudi s podeželja in ljudi brez močnih mrež.
| Mehanizem | Kaj omogoča | Zakaj je pomemben |
|---|---|---|
| Referendum | neposredno odločanje o pomembnem vprašanju ali zakonu | ljudem omogoča korektiv oblasti, vendar potrebuje kakovostno razpravo |
| Ljudska pobuda | državljani sami predlagajo spremembe | odpre dnevni red tudi temam, ki jih stranke ignorirajo |
| Participativni proračun | občani predlagajo in izbirajo projekte za del proračuna | demokracijo naredi vidno v ulici, vasi in krajevni skupnosti |
| Državljanski zbor | naključno izbrani ljudje ob strokovni podpori oblikujejo priporočila | pri kompleksnih temah preseže logiko strankarskega kričanja |
| Digitalno sodelovanje | varni spletni kanali za predloge, posvete in spremljanje odločitev | razširi dostop, če je zasnovano transparentno, vključujoče in varno |
Tabela 1: Pet mehanizmov demokracije med volitvami
Politična lekcija: ko ‘moč ljudem’ postane slogan
Potreba po neposredni demokraciji ni last nobenega političnega pola. Del slovenske levice jo je že prepoznal: Levica je v programskih dokumentih predlagala participativni proračun na državni in lokalni ravni, odpoklic političnih funkcionarjev, možnost kolektivnega odpoklica oziroma razpustitve parlamenta prek referenduma na zahtevo 100.000 državljanov, več participacije in spremembo referendumskih omejitev [2]. Toda velika težava sodobne levice je, da teh idej ni postavila v središče svojega političnega projekta.
Namesto da bi bila prav levica zgodovinski kanal, ki postopoma razgrajuje zastarelo predstavniško demokracijo in odpira prostor za rojstvo neposredne demokracije, je pogosto ostala ujeta v isto igro strankokracije: tekmovanje za oblast, koalicijsko taktiziranje, parlamentarno aritmetiko in pokroviteljsko logiko, da politični predstavniki bolje vedo, kaj je dobro za ljudi, kot ljudje sami.
Prav tu so danes nekatere desne, populistične in antiestablišmentske sile retorično celo korak pred tradicionalno levico: razumele so, da ljudje ne iščejo več samo novih obrazov, temveč orodja vpliva. Zato se praznina zapolni s slogani: ‘moč ljudem‘, ‘vrnimo državo ljudem‘, ‘glas naroda‘. A brez pravno urejenih mehanizmov neposrednega odločanja takšni slogani pogosto ostanejo samo retorična lestev do oblasti.
Primer Resni.ce je zato politično poučen. V memorandumu iz marca 2026 govori o elektronskem glasovanju, participativnem proračunu, zavezujočih referendumih, odpoklicu poslanca in neposrednem odločanju na vaških oziroma občinskih zborih [3]. Po volitvah pa je nastal očiten razkorak med predvolilno retoriko in parlamentarno prakso: Stevanović je po volitvah za 24ur.com ponovil, da se Resni.ca ne vidi ne v vladi Roberta Goloba ne v vladi Janeza Janše in da je bilo to eno od izhodišč, zaradi katerih so jih ljudje volili [4], pozneje pa so mediji poročali, da je Janša postal mandatar tudi s podporo Resni.ce [5].
Če stranka, ki obljublja moč ljudem, po volitvah omogoča prav tisto oblastno kombinatoriko, proti kateri je prej mobilizirala nezaupanje ljudi, potem sama postane dokaz, zakaj neposredna demokracija ne sme ostati predvolilna retorika. Postati mora pravno urejen mehanizem ljudskega nadzora. Tu se odpira vprašanje odpoklica poslancev oziroma drugih oblik zavezujoče odgovornosti, kadar predstavniki očitno in zavestno prelomijo temeljne predvolilne zaveze, na podlagi katerih so pridobili mandat.
Primer razprave o posvetovalnem referendumu glede interventnega zakona je prav tako poučen. Levica je napovedala uporabo referendumskega orodja, ker je zakon po njenem mnenju škodljiv in sprejet brez ustreznega socialnega dialoga; Resni.ca pa je referendumsko pobudo označila za nepotrebno politizacijo [6]. To ne pomeni, da je vsak referendum avtomatično dober. Pomeni pa, da moramo pri vseh strankah preverjati doslednost: ali je neposredna demokracija načelo, ki velja tudi takrat, ko ljudstvo lahko ovira našo politično agendo, ali pa je samo predvolilna embalaža.
Levica mora zato ponuditi bolj prepričljiv odgovor: neposredna demokracija da, vendar ne kot golo preštevanje impulzov, jeze in propagandnih kampanj. Neposredna demokracija da – vendar z informiranostjo, socialno pravičnostjo, javno razpravo, transparentnim financiranjem kampanj, dostopnimi digitalnimi in fizičnimi kanali sodelovanja ter varovalkami pred manipulacijo, dezinformacijami in prevlado najmočnejših interesov. Če levica tega ne bo razumela, bo desnica še naprej kradla jezik ljudske moči, čeprav ga pogosto uporablja samo kot lestev do oblasti. Naloga levice prihodnosti ni, da ljudem obljublja boljše predstavnike, ampak da jim vrne oblast.
Dobre prakse kažejo, da je drugače mogoče
Primeri že obstajajo. V Sloveniji je participativni proračun eden najbolj otipljivih dokazov, da ljudje razumejo in uporabljajo možnost soodločanja, kadar je konkretna in povezana z njihovim življenjem. Po podatkih Ministrstva za javno upravo ga je leta 2019 izvajalo 23 občin, konec leta 2023 pa že 61 občin oziroma 30,5 odstotka vseh slovenskih občin [14].
Mednarodno se je močno razvil model državljanskih zborov. OECD je zbral skoraj 300 primerov deliberativnih praks in oblikoval načela dobre prakse za javno odločanje [15]. Irska je pokazala, da lahko državljanski zbori pomagajo odpreti tudi najtežja vprašanja; Citizens’ Assembly je obravnavala splav, podnebne ukrepe, staranje prebivalstva in način izvedbe referendumov [16]. Pariz je participativni proračun razvil kot proces od zbiranja predlogov do tehnične presoje, glasovanja in izvedbe projektov [17]. Tajvan kaže, kako je mogoče digitalno posvetovanje povezati z oblikovanjem politik [18], Estonija pa opozarja, da digitalna demokracija zahteva dolgoročno infrastrukturo zaupanja, digitalno identiteto, preglednost in javni nadzor [19]. Tudi Švica ni ideal, je pa pomemben laboratorij referendumov in ljudskih pobud [20].
Graf 1: Rast participativnega proračuna v Sloveniji
Kaj bi lahko naredili v Sloveniji?
Prvič, participativni proračun bi moral postati običajna praksa vseh občin.
Drugič, pri velikih reformah bi morali uvesti državljanske zbore: naključno izbrane skupine ljudi, ki ob pomoči neodvisnih strokovnjakov, civilne družbe in javnih institucij pripravijo priporočila pred zakonodajnim postopkom. Zdravstvo, stanovanja, davki, pokojnine, umetna inteligenca, varnostna politika in veliki infrastrukturni projekti ne bi smeli biti samo predmet koalicijskih pogajanj in lobističnih pritiskov.
Tretjič, referendumsko ureditev je treba nadgraditi: pred vsakim referendumom bi morali zagotoviti neodvisna in razumljiva gradiva, javna soočenja argumentov, jasne prikaze posledic odločitev, transparentno financiranje kampanj in varovalke pred manipulacijo.
Četrtič, odpreti moramo vprašanje digitalne demokracije: varni e-podpisi, pregledni javni posveti, možnost spremljanja zakonodajne sledi, odprti podatki in digitalna orodja, ki pa morajo biti vedno dopolnjena s fizičnimi in lokalno dostopnimi oblikami sodelovanja.
Petič, Slovenija bi morala bolje uporabljati evropske demokratične kanale, kot je evropska državljanska pobuda: če milijon državljanov iz vsaj sedmih držav članic podpre pobudo, mora Evropska komisija nanjo uradno odgovoriti [21].
Šestič, potrebujemo resno razpravo o odpoklicu izvoljenih predstavnikov oziroma o drugih oblikah zavezujoče odgovornosti med volitvami. Mandat ni bianco menica. Mandat je začasno zaupanje skupnosti. Kjer je to zaupanje grobo izdano, mora obstajati urejen demokratični postopek, kako ga ljudje lahko preverijo, omejijo ali prekličejo.
in nazadnje Sedmič, spremeniti moramo politično kulturo. Ljudje niso nevarnost za demokracijo. Ljudje so njen vir. Demokracija ni počasna zato, ker ljudje sodelujejo. Počasna je takrat, ko se odločitve sprejemajo brez zaupanja, brez razumevanja in brez legitimnosti, potem pa se jih leta popravlja, brani ali vsiljuje.
Zaključek: demokracija kot vrnitev oblasti ljudem
Neposredna demokracija ni čarobna rešitev. Lahko jo ugrabi denar, medijski vpliv, organizirana manipulacija ali digitalna propaganda. Lahko iz kompleksnih vprašanj naredi nevarno preproste odgovore. Toda ravno zato je ne smemo pustiti neurejene, prepuščene najglasnejšim, najbogatejšim ali najbolj organiziranim. Če ljudje nimajo demokratičnih kanalov vpliva, praznino zapolnijo jeza, apatija, populizem ali cinizem.
Potrebujemo demokracijo, ki je dovolj pogumna, da ljudem zaupa, in dovolj zrela, da to zaupanje organizira odgovorno. Potrebujemo več načinov, da ljudje predlagajo, razpravljajo, odločajo, preverjajo in nadzirajo. Potrebujemo politiko, ki ljudi ne vpraša samo: ‘Koga boste volili?‘, ampak tudi: ‘Kaj veste? Kaj vidite? Kaj potrebujete? Kaj predlagate? Kaj lahko skupaj naredimo?‘
Klasična predstavniška demokracija je bila zgodovinsko pomembna, vendar ne sme ostati končna oblika političnega razvoja. V času, ko tehnologija omogoča stalnejše, širše in neposrednejše sodelovanje državljanov, mora predstavništvo izgubiti monopol nad ljudsko voljo. Izvoljeni predstavniki morajo postopoma postati to, kar bi morali biti od začetka: javni služabniki v polnem pomenu besede – izvajalci, skrbniki in tehnična podpora uresničevanju volje ljudi, ne pa njeni nadomestki.
Demokracija ne sme govoriti samo vsaka štiri leta. Če naj ostane živa, mora dihati vsak dan: v občinskem proračunu, javni razpravi, državljanskem zboru, evropski pobudi, digitalnem orodju, ki služi ljudem, možnosti nadzora nad predstavniki in politični kulturi, ki razume, da oblast ni lastnina izvoljenih, ampak začasno zaupanje skupnosti. Naloga prihodnje demokracije ni, da ljudem ponudi samo boljše predstavnike.
Njena naloga je, da ljudem vrne oblast.
O AVTORJU
Valentina Škafar je kulturologinja iz Prekmurja z opravljenim magistrskim študijem iz prava Evropske unije na Pravni fakulteti Univerze v La Coruñi v Španiji ter z dolgoletnimi izkušnjami na področju evropskih politik, strateške komunikacije, civilnodružbenega delovanja in mednarodnega političnega sodelovanja. Delovala je v Sloveniji, Španiji in Belgiji, tudi v Bruslju, kjer je spremljala evropske institucije, politične procese in razvoj demokratičnih praks. V svojem delu povezuje kulturno analizo, družbeno pravičnost, vključevanje državljanov, digitalno preobrazbo in vprašanja odgovorne uporabe umetne inteligence. Zagovarja demokracijo kot živo prakso skupnosti: ne kot enkratno oddajo glasu na volitvah, ampak kot trajen proces poslušanja, soustvarjanja in odgovornosti.
