Zakaj nekateri postanejo levičarji, drugi pa desničarji? Psiholog Andrej Korošak skozi vpliv vzgoje, osebnosti in čustev razkriva korenine politične polarizacije.
Verjetno res ne obstaja nihče, ki ga politika ne bi zanimala, pa če si je to pripravljen priznati ali ne. Če ne drugega, se pri sleherniku poraja vprašanje, kdo so »levičarji« in kdo »desničarji«, zakaj to večno, nepomirljivo nasprotje med obema ideološkima poloma. Kako gledajo na svet tisti bolj liberalni, kako oni konservativni? Kateri imajo prav? Kdaj se pri posameznikih sploh pojavijo ideološko-politična prepričanja? So univerzalna? Jim res ne moremo ubežati? Vse to so vprašanja, ki niso danes nič manj aktualna, kot nekoč, prazaprav vse od francoske revolucije s konca 18. stoletja naprej, ko so na ta način označevali sedežni razpored v narodni skupščini.
Danes pozna politična psihologija odgovore na ta vprašanja mnogo bolje, kot bi si lahko mislili, čeprav je res, da ostajajo ti večinoma omejeni na strokovni diskurz in širša javnosti od tega nima kaj dosti. Mediji prevladujočega politično-kulturnega establishmenta pa se pričakovano te tematike na vse kriplje otepajo. Kakorkoli, namen tega prvega zapisa na pričujoči spletni strani je odpirati intrigantna vprašanja, ki bi znala zanimati razmišljujočega bralca, pa so zaradi provokativnosti neznosne konformističnim mainstream medijem oz. odvečna elitizmu akademskih krogov.
Kaj o političnih delitvah razkriva psihologija?
Zagotovo je bil eden najpronicljivejših avtorjev, ki začuda za časa svojega življenja ni bil kaj prida upoštevan v strokovnih krogih, ga pa zato danes toliko bolj cenijo v moderni znanosti, recimo kognitivni psihologi ali nevroznanstveniki, ameriški psiholog Silvan Tomkins. Svoj prav neverjetno bogati raziskovalni opus je posvetil teoriji afektov, torej razvoju človekovega čustvovanja in njegovih vplivov na delovanje družbe nasploh. Prav to ga je pripeljalo do presenetljivih ugotovitev glede prej zastavljenih vprašanj.
Politična prepričanja se začnejo oblikovati že v otroštvu
Najprej je prepričljivo pojasnil, kako politično-ideološka usmerjenost posameznika koncem adolescence ali na začetku odrasle dobe nastane s posredovanjem cele vrste čustev, razvitih mnogo prej, namreč že tekom najzgodnejše socializacije v družini. Tako značilnosti same vzgoje privedejo do razlik v sprejemanju ali nesprejemanju izražanja temeljnih afektov (strahu, jeze, tesnobe, sramu, gnusa, presenečenja, navdušenja), to pa pozneje vzbuja pozitivna ali negativna občutja posameznika do sebe in drugih.
Vzemimo primer. Recimo, da dojenček med igro slučajno poseže po škarjah, ki so mu blizu. Nekateri starši se bodo ob tem odzvali burno, s samimi negativnimi čustvi, z grozo na obrazu, vpili bodo, morda otroka celo kaznovali in mu vsekakor nemudoma odvzeli nevarni predmet. Toda s tem bodo prekinili njegovo naravno težnjo po raziskovanju okolja in v njem vzbudili strah ter negotovost. Spet drugi starši bodo postopali povsem nasprotno: kontrolirano, umirjeno bodo odvzeli otroku škarje, a jih takoj zatem nadomestili z nenevarnim predmetom, recimo plišastim medvedkom. Gre za ključno poanto: v prvem primeru se raziskovanje okolja prekinja ob negativnih afektih, v drugem se radovednost takoj preusmeri na nek drug predmet, interes za okolje se tako ohranja ob umirjeni ali vsaj nevtralni čustveni klimi.
Normativna in humanistična vzgoja: dve poti razvoja
Tomkins razlaga, da je bila vzgoja otrok, ki so kasneje v odraslosti postali privrženci desničarske ideologije, ves čas določena z raznimi standardi in normami, z vodili in pravili torej, kaj je dopuščeno, kaj ni, kaj je dobro, kaj slabo. Avtor to imenuje normativna socializacija. Ta je izrazito striktna, toga, kaznovalna, s ciljem vzgojiti poslušnega otroka, takšnega, ki se bo zmeraj brezpogojno podrejal vsemogočnim zunanjim avtoritetam. Lastna občutja pri tem niso pomembna, pravzaprav se ob takšni vzgoji otrok uči zanikati avtentičnost lastnih čustev. Takši posamezniki pozneje v življenju postanejo dovzetnejši za izražanje negativnih čustev do drugih ljudi. Pogosteje doživljajo gnus, jezo, obsojanje.
Nasprotno pa humanistična socializacija temelji na spodbujajočem vzgojnem slogu, kjer je otrok v središču starševskega zanimanja. Razvojne potrebe spontano izvirajo iz njegove osebnosti. Poudarek je na razvoju in sprejemanju čustvovanja takšnega kakršno je, ne na njegovem zanikanju ali potlačevanju. Zato bodo ti otroci kasneje v življenju bolj sprejemajoči tudi do drugih ljudi, izražali bodo več pozitivnih čustvenih stanj, kot sta recimo navdušenje in veselje, po drugi strani pa še nekatere negativne, npr. sram ali stisko. Poleg tega avtor dopušča še tretjo možnost, namreč nedoslednost v manifestiranju bodisi enega bodisi drugega tipa socializacije, nekakšno srednjo pot.
Od zgodnjih čustev do levičarskih in desničarskih idej
Te pridobljene ideo-afektivne drže (vtisi), kot jih Tomkins poimenuje, se bodo kasneje v adolescenci ali zgodnji odraslosti vezale na specifične ideološke vzorce, ki niso nič drugega kot artikulirani širši skupki idej in prepričanj, ki so značilni za vsakršno civilizacijo, nacijo, religijo, spol, družbeni razred itd. Gre za t.i. ideo-afektivno resonanco, kjer bodo osebe, ki so bile v otroštvu deležne humanistične socializacije, bolj dojemljive za liberalne, torej »levičarske« ideje v politiki, umetnosti, religiji, znanosti itd. Tisti, katerih starši so jih vzgajali z normativnim pristopom, pa bodo resonirali ravno obratno, sprejemali bodo pretežno nazadnjaška, konservativna stališča in vrednote. Druga avtorica, Virginia Demos, upravičeno pripominja, da je zunanji svet sistematično različen, pač glede na to ali nanj gledamo z »levega« ali »desnega« zornega kota. S tem je povezanost med osebnostjo in ideologijo razvozlana. Seveda privrženost neki ideologiji ni izključna posledica afektivnega razvoja, nanjo lahko kasneje odločilno vplivajo še drugi pomembni agensi socializacije oz. same življenjske okoliščine, recimo vrstniki, socialni razred, mediji itd., da genetskih dejavnikov niti ne omenjamo.
Je človek merilo vrednosti ali se mora podrediti zunanji normi?
Nasprotja med obema ideološkima orientacijama, “levičarsko” in “desničarsko”, so univerzalna; raztezajo se na različna področja človekovega delovanja, recimo na zaznavanje, estetiko, religijo, vrednote itd. Katera pa je tista najbolj temeljna predpostavka, na katerih sloni ta večna polarizacija? Tomkins je prepričan, da gre pri »levičarski« ideologiji za pojmovanje človeka kot lastnega temelja, osnove, katera ima ultimativno, dokončno vrednost sama po sebi, pri »desničarski« pa vselej obstaja neka nadrejena zunanja norma, nek presežek njega samega, nekaj njemu v samem bistvu odtujenega, neavtentičnega (npr. Bog, država, narod itd.), zato se posameznikova vrednost meri glede podrejenosti njej. Ali drugače rečeno: bistvo ideološke polarizacije tiči v odgovoru na vprašanje, ali je človek sam merilo, cilj in vir vrednosti (humanistična, t.j. »levičarska« orientacija), ali pa se mora šele uresničiti skozi usklajenost z normo, idealom, merilom, ki pa je od njega neodvisno (normativistična, t.j. »desničarska« orientacija)? Iz te najsplošnejše predpostavke potem izhajajo številne druge izpeljave, dejansko pa le različice. Omenimo samo prepričanje, da je človek po naravi dober oziroma, nasprotno, da je slab. Prvo prepričanje je povezano s splošno pozitivno čustveno naravnanostjo do drugih ljudi, torej z brezpogojnim sprejemanjem in vrednotenjem, drugo pa z bolj negativnim oziroma pogojnim odnosom, pri čemer je človekova vrednost odvisna od skladnosti z določeno normo.
Dve poti do desničarske ideologije in predsodkov
Tomkinsove razlage, ki opredeljujejo afektivno podstat ideološke polarizacije, nesporno odzvanjajo v več kot štiri desetletja kasneje široko sprejetem dualnem procesnem modelu ideologije in predsodkov, znamenitega novozelandskega tandema Johna Duckitta in Chrisa Sibleya. Ta je namreč zelo dobro empirično utemeljen tako, da razčleni dve različni smeri, po katerih se razvije »desničarska« ideološka orientacija. Avtorja izhajata iz predpostavke, da različna, za posameznika pomembna stališča in vrednote, ki niso nič drugega kot načini zaznavanja socialne realnosti, izoblikujejo nek koherenten svetovni nazor, pravzaprav stabilno interpretacijo socialnega sveta. Gre za dva ločena pogleda na svet, za dve vrsti temeljnih prepričanj.
Nevarni svet in desničarska avtoritarnost
Pri prvem tiči en izvor v osebnostni dispoziciji socialne konformnosti, ki je pretežno genetsko pogojena in se manifestira kot pretirana vestnost ter manjša odprtost za drugačne izkušnje, drugi izvor pa predstavlja neugodno ali ogrožujoče primarno družinsko okolje, katero otroku ne nudi dovolj varnosti oz. topline. Oba izvora (individualni in družinski) tako skupaj izoblikujeta prav poseben svetovni nazor, izražen v takšnem pogledu na zunanji svet, ki bi naj bil nekaj strašnega, ogrožujočega, nestabilnega in nevarnega. Iz te posplošene predstave se potem razvije specifično ideološko stališče, t.i. desničarska avtoritarnost (right-wing authoritarianism – RWA). Ta je usmerjena k sprejemanju skupinske kohezivnosti, varnosti, reda in stabilnosti, v zunanjem vedenju pa se kaže kot nekritična poslušnost in brezprizivno pokoravanje različnim zunanjim avtoritetam (običajno kakšnim političnim voditeljem, verskim dostojanstvenikom, nadrejenim na delovnem mestu ali drugim osebam, katere vzbujajo strahospoštovanje, kot so policisti, sodniki, vojaki). Takšni posamezniki bodo razvijali predsodke ter diskriminirali različne druge socialne skupine, katerim pripisujejo ogrožanje svoje lastne ali kolektivne varnosti. Politično se bodo nagibali predvsem k desničarskim strankam, gojili bodo sovraštvo do vsega, kar je drugačno (migranti, levičarji, istospolni, etnične manjšine itd.). ¸
Tekmovalna džungla in socialna dominantnost
Drugi svetovni nazor pa ponovno izhaja iz določene osebnostne dispozicije in sicer iz t.i. „trde“ miselnosti (tough-mindedness), za katero je značilna nizka stopnja strinjanja z drugimi osebami, izrazita moč lastne volje, nesentimentalnost itd. Po drugi strani seveda tudi iz značilnosti zgodnje socializacije, tokrat v visoko tekmovalnem okolju, kjer ni bilo sočutja ali solidarnosti, kar je nato privedlo do pretirane težnje k prevladovanju, poudarjanju neenakosti med družbenimi skupinami in doživljanju superiornosti tiste skupine, kateri pripadamo. Vzgojne prakse, ki vse to spodbujajo, označuje nenaklonjen, hladen, brezčuten odnos staršev do otrok, gre za takšno družinsko okolje, kjer manjka osnovnega zaupanja. Zato kasneje zunanji svet takemu posamezniku predstavlja brezobzirno, nekakšno „tekmovalno džunglo“, kjer med ljudmi prevladujejo odnosi nadrejenosti in podrejenosti, kjer obstajajo le zmagovalci in poraženci ter je življenje nenehna borba. Iz te posplošene predstave se tokrat razvije prav posebno ideološko stališče, orientacija k socialni dominantnosti (social dominance orientation – SDO). Motivi, ki ženejo takšne osebe pozneje v življenju so: izkazovanje moči, prestiža in superiornosti nad drugimi. V vedenju prevladuje sebičnost, brezkompromisnost pri zasledovanju lastnih interesov, pomanjkanje empatije. Posamezniki z visoko stopnjo SDO bodo prav tako sprejemali desničarsko ideologijo, a iz povsem drugačnih razlogov, kot prej omenjeni z visokim RWA – da bi vzdrževali obstoječa hierarhična razmerja med socialnimi skupinami in ohranili svoj privilegirani status ter tako upravičili lastno superiornost in dominantnost.
Spodnja slika shematično prikazuje potek oz. smer razvoja »desničarske« ideologije, s končno posledico, predsodki in diskriminatornim vedenjem. Takšen proces za »levičarje« ni značilen. Duckitt-Sibleyev dualni model je široko potrjen v številnih obsežnih raziskavah v mnogih deželah sveta in dobro pojasnjuje številne negativne družbene pojave v današnjem času (populizem, rasizem, nacionalizem, dehumanizacija, zanikanje podnebnih sprememb, izkoriščevalski odnos do živali, diskriminacija vseh vrst itd.).
Zaključek: Kako vzgoja in osebnost oblikujeta levičarje in desničarje
Pojma »levičar« in »desničar« postajata vse od časov francoske revolucije naprej, zmeraj bolj oznaki za izključujočo pripadnost določenim politikam in specifičnima svetovnima nazoroma. Praktično si več niti zamisliti ne moremo celo kakega manj pomembnega družbenega vprašanja, ki ne bi sprožilo ostre delitve. Da je ta učinek tako zelo močan in vseobsežen, lahko pripišemo dispozicijam ter izkušnjam, genetskim in socializacijskim, katere vsak od nas nosi v sebi. Pronicljivo je o zametkih človekovega ideološkega razvoja že v 60. letih prejšnjega stoletja pisal psiholog Tomkins, ko specifični socializacijski vplivi iz zgodnjega otroštva učinkujejo na sicer genetsko določene afekte, da se potem razvije prav poseben pogled na svet, t.i. ideo-afektivna drža, ki je potem osnova za interpretacijo in vrednotenje sebe samega in drugih ljudi na način, kot ga razvijejo »levičarji« in »desničarji«. Vzporednice med temi dragocenimi spoznanji in mnogo poznejšimi doneski je moč zaslediti v t.i. dualnem modelu ideologije in predsodkov tandema Duckitt in Sibley, ki je danes v politični psihologiji nepogrešljiv. Avtorja prepričljivo pokažeta, kako po eni strani genetski vplivi (osebnostne lastnosti), po drugi pa značilnosti socialnega okolja (vzgojni slog), privedejo do dveh različnih pogledov na svet (»nevarni svet«, »tekmovalna džungla«), ki nato vsak na svoj način izoblikujeta dvoje specifičnih ideoloških stališč (»desničarsko« avtoritarnost in socialno dominantnost). Ta stališča končno v pretežni meri pogojujejo razvoj predsodkov in diskriminacije pri posamezniku. S tem razložimo v današnjem času za človeško družbo zelo škodljive pojave, ki jih spodbuja večinoma »desničarski« svetovni nazor (»levičarski« mnogo manj), kot so npr. vzpon populističnih, avtoritarnih oz. nedemokratičnih političnih strank, rasizem, nacionalizem, stereotipi (predsodki) vseh vrst, izkoriščevalski odnos do živali, zanikovanje podnebnih sprememb, razraščanje teorij zarot, dehumanizacija itd.
O AVTORJU
Andrej Korošak je psiholog iz Ptuja, ki je v diplomskem in magistrskem delu obravnaval vprašanja osebnostnega razvoja. Na svoji karierni poti se je ukvarjal s psihološkim svetovanjem v šolah in razvojem kadrovskih virov v organizacijah. Sedaj deluje v socialnovarstveni ustanovi. Že vrsto let objavlja članke v različnih revijah in na spletnih straneh, najprej s področja upravljanja z ljudmi pri delu, potem ga je pritegnila problematika socialne in politične psihologije. Zanimajo ga predvsem vprašanja v zvezi z oblikovanjem politične orientacije, pogoji za nastanek avtoritarnosti in socialne dominantnosti, genetski, kognitivni, evolucijski in nevroznanstveni izvori ideologije, negativni družbeni pojavi (populizem, teorije zarote, diskriminacija, nacionalizem, antiintelektualizem, dehumanizacija), predsodki in uporabne metode njihovega zmanjševanja.
