Prekmurje je zakladnica zgodb, film pa njihov pripovedovalec – zato projekt Prekmurje Republika ni le snemanje, ampak odpiranje prostora, ki ima še veliko povedati.
V zgodbi o Prekmurju se pogosto vrača isto vprašanje: kdo govori v našem imenu? Leta 1919 je bilo to vprašanje politično. Danes je lahko filmsko, kulturno in pripovedno. Med Vilmošem Tkalcem in Maticom Dominkom je več kot stoletje razlike, a oba se, vsak na svoj način, dotikata istega občutka: Prekmurje ni samo prostor na robu zemljevida, ampak pokrajina z lastnim glasom.
Republika med dvema nevihtama
Tkalec je Mursko republiko razglasil v času, ko je stari svet razpadel, novi pa še ni bil sestavljen. Po prvi svetovni vojni so se menjavale oblasti, meje niso bile dokončne, ljudje so živeli med pritiski, pomanjkanjem in negotovostjo. Prekmurju je takrat manjkalo nekaj osnovnega: občutek varnosti, jasna politična prihodnost in prostor, v katerem bi se lokalni ljudje prepoznali kot skupnost, ne le kot predmet odločitev večjih centrov.
Zato Murska republika ni bila samo zgodovinska posebnost. Bila je republika med dvema nevihtama: med razpadom Avstro-Ogrske in nastajanjem novih meja, med starimi oblastmi in novimi obljubami, med lokalno stisko in ambicijo človeka, ki je hotel iz negotovosti narediti obliko oblasti. Tkalec ni bil preprost romantični junak. Bil je politično zapletena osebnost, v kateri so se mešali želja po vplivu, obljuba rešitve prekmurskega vprašanja in potreba, da se prostor ob Muri ne izgubi v tujih odločitvah.
Prekmurje kot pokrajina z lastnim glasom
Prav tu se začne filmska vzporednica. Matic Dominko danes ne razglaša države. Ne riše meja in ne ustanavlja oblasti. Toda s filmom Prekmurje Republika odpira podoben prostor hotenja: željo, da Prekmurje samo pove svojo zgodbo. Če je Tkalec v nemirnem času iskal politično obliko za lokalni glas, Dominko v sodobnem času išče filmsko obliko za lokalni pogled.
To je bistvo projekta. Film ni samo snemanje prizorov, ampak način, kako pokrajina misli samo sebe. V Turnišču, rojstnem kraju Vilmoša Tkalca, so za film snemali prizor dviga nove prekmurske zastave. Sodelovali so domačini, godbeniki iz Bakovec in Vlado Kreslin. Prizor ima vse elemente dobre filmske podobe: kraj, simbol, množico, glasbo in zgodovinski podton. A njegova moč ni v tem, da bi obujal politično republiko, ampak v tem, da pokaže filmsko republiko zgodb.
Dominkova izbira mokumentarca je zato pomembna. Ta zvrst stoji med dokumentarnim videzom in izmišljeno pripovedjo. Prekmurju se dobro prilega, ker tudi lokalni spomin pogosto deluje tako: nekaj je zgodovina, nekaj ustno izročilo, nekaj humor, nekaj ponos, nekaj pa tisti občutek, da je bilo “skoraj tako”. Mokumentarec omogoča, da se zgodovina ne spremeni v muzejsko tablo, ampak ostane živa, dvoumna in uporabna za današnji čas.
Pomurje ima za takšne zgodbe veliko materiala. Ima zgodbe o mejah, večjezičnosti, zemlji, delu, odhodih, vračanjih, glasbi, veri, socialnih razlikah in lokalni samozavesti. Ima filmske obraze, ki jih ni mogoče preprosto pripeljati iz kastinga. Ima kraje, ki nosijo spomin. Ima Muro kot mejo in vez, Goričko kot rob sveta, Mursko Soboto kot urbano središče ravnice, Lendavo kot prostor jezikov in Ljutomer kot mesto, kjer Grossmannov festival že leta dokazuje, da film tukaj ni naključni obiskovalec.
Zato povezava med Tkalcem in Dominkom ni v tem, da bi bila njuna hotenja enaka. Nista. Tkalec je posegel po politiki, Dominko po filmu. Prvi je hotel oblastno obliko, drugi avtorsko obliko. Prvi je deloval v zgodovinski krizi, drugi v kulturnem prostoru, kjer se regije še vedno borijo za vidnost. A oba izhajata iz podobnega jedra: iz občutka, da Prekmurje potrebuje svoj prostor izrekanja.
Pomurje ima filmske zgodbe in filmske ljudi
In prav tu je širši pomen filma Prekmurje Republika. Ne gre za to, da bi iz Pomurja delali mit ali da bi kratkotrajno Mursko republiko spreminjali v romantično pravljico. Gre za bolj konkreten premik: da se lokalna zgodovina, humor, glasba, narečje in obrazi prepoznajo kot filmska snov. Da se pokrajina ne pojavlja samo kot ozadje, ampak kot avtorica svojih zgodb.
Pomurje ponuja zgodbe v ljudeh, krajih, arhivih, festivalih, družinskih spominih in vsakdanjih prizorih, ki jih pogosto spregledamo, ker so nam preblizu. Film ima moč, da jih odmakne ravno toliko, da jih znova vidimo. Murska republika je trajala nekaj dni, filmska republika Pomurja pa lahko traja precej dlje, če bomo znali prepoznati ljudi, ki jo ustvarjajo.
Če ima Pomurje kaj, potem ima filmske zgodbe in filmske ljudi. Zdaj je čas, da jih začnemo še pogumneje pripovedovati.
